Saadijci -  Zajdanidi  1509/1554 do 1660

Description de cette image, également commentée ci-apresSplošne informacije

Statut

Sultanat

Prestolnica

Marakeš

Religija

Islam

Zgodovina in dogodki

 

1511

 

Oklic svete vojne proti Portugalcem

1524

Zavzetje  Marrakeša

1554

Padec dinastije wattasidov

1578

Bitka treh kraljev

1591

Zavzetje cesarstva songhai

1660

Padec sadijske oblasti in vzpon dinastije alawitov

 

              Sultani

Prvi sultan Muhammad al-Mahdi al-Qaim bi-Amr Allah

Zadnji  Sultan   Ahmed el-Abbas

 

Predhodne vladavine : Wattassides   Po Saadijcih :Alaouites

Saadijci  (arabsko as-sa?adiun, ????????) ali Zajdanidi (po arabsko banu-zaydan, ??? ?????) so šerifska dinastija,ki je kraljevala v Maroku med leti 1554 do 1660

Princi iz Tagmaderta ze od leta 1509 in še bolj od 1511 vladajo nad kneževino ki se razteza od Souss-a, do Tafilalet-a in doline  Drâa.

V začetku so najprej priznali centralno vladavino Wattassidov toda ti dve dinastiji se zapleteta v spor v letih 1528, in zaradi ene nedorečene bitke si vzamejo oblast nad južnim Marokom, po Pogodbi oz nagodbi iz Tadije Po pridobljenem miru sadijcem uspe da koncentrirajo svoje moči nad portugalskimi posestvi pozneje pa jim še uspe izgnati Wattaside in jim tako onemogočiti njihov prestol.

Zaradi notranjih nemirov 19 let pozneje Sadijci preženejo Wattasside v letu  1554. Tako začnejo vladati nad celotnim Marokom in razpnejo dinastijo od Tombouctou et Gao, začenši z osvajanji ob koncu 16 stoletja.

Oslabljeni tudi zaradi dinastičnih prepiranj in oboroženih spopadov med raznimi pretendenti za prestol v začetku 17 stoletja, Sadijci postopoma izgubljajo    kontrolo nad deželo , katero pa izkoristijo lokalni plemenski šefi ali pa religiozne bratovščine ; celotno politično oblast pa izgubijo leta 1659 in Maroc utone v anarhijo v odsotnosti centralne oblasti in to do 1666 , ko se močno dvignejo na oblast alaouitski princi iz Tafilaleta, katerim uspe združiti Maroc v zopet novo kraljevstvo.

Začetki

Sadijci so arabskega porekla. Smatrajo da imajo pravico naziva šérifov tako imenovani nasledniki Hassan ben `Alî ja  prvorojenaga sina Alija in Zahre. To imenitno nasledstvo se je spoštovalo v tistem času povsod v muslimanskem svetu, oporekalo pa se mu je šele na začetku 17 stol. Možno je da ne izhajajo direktno iz preroka Mohameda, temvec iz njegove dojilje Halime iz plemena Banî Sa`d. Možno je da je tako tudi prišlo do imena Sadijci, ki ga je nosila ta dinastija.

Ustanovitelj dinastije Muhammad al-Qâ'im, začne na iniciativo bratovščine Chadiliya sveto vojno proti  Portugalcem že v mesecu avgustu leta 1511 proti portugalski trdnjavi Santa Cruz o Cabo de Gué (Agadir)[5]. Boji  med sadijskimi princi in portugalsko prisotnostjo začenja roditi sadove, takoj po umoru pro-portugalskega vojaškega šefa Ibn Tasfufta, in zavzetje portugalskih trdnjav Aguz in Mogadorja leta 1525, zatem pa še Santa Cruz, Azamor in  Safim leta   1541.

Največje zlo pa je bil le 4 avgust 1578 v okolici Ksar el-Kébir (ou Alcazarquivir), na severu dežele , ko je Sebastijan Prvi (24 let) kralj Portugalske gre nasproti  sadijskemu sultanu Abu Marwan Abd al-Malik z 16 tisoč glavo vojsko a ta zadnji pa ima 50000 vojščakov. Sebastijan ima enega zaveznika na strani enega bivšega suverena Maroka El Motaouakil-a. Bitka se spreobrne v katastrofalni poraz in sicer Sebastijan je ubit, El Motouakil pa se utopi v wadiju Makhazen. Njun nasprotnik pa tudi nima sreče da bi slavil zmago, kajti zaradi bolezni umrje med bitko. Ta bitka imenovana tudi « bitka Treh Kraljev », je pripomogla dve leti pozneje anneksijo Portugalske s strani Španije.

Ahmed IV el-Mansour, naslednik  d'Abd el-Malik-a bo pripeljal dinastijo na njen višek. Zmagoviti napad na afriško cesarstvo Songhai, v letu  1591, pa mu bo uspelo z zlatom iz Sudana obogateti svojo prestolnico. Sudan v arabščini pomeni “dežela črncev”

Dinastija

Sadijski princi iz Tagmaderta

Sadijski sultani

1603-1659 sadijski sultani nastanjeni v Marakešu

1603-1627 Sadijski voditelji nastanjeni v Fezu , ali samo z lokalno upravo

Kronologija

1524 se sadijska družina smatra kot gospodarica Marakeša. To je ena šerifska veja po poreklu iz Tamegrouta , ene izmed vasi v dolini    Draâ, to je eden  izmed šefov Abou Abdallah, ki je izginil leta 1517,in pokoril pod seboj  Sousse  ter se boril proti Portugalcem . Vse večja vloga Sadijcev gre skupaj z oblastjo bratovščin in vse večjo oblastjo duhovne moči marabutov, katerih moč je zelo pomembna v času krize islama . Mohammed el-Jazouli šef ene pomebne bratovščine  iz Sous-a  je tam do leta 1511 podpiral šefa vojščakov Abou Abdallah-a ki so ga imenovali tudi     «Ta ki ga je poklical Bog »

1524 - 1550 : Kraljevanje Ahmed al-Wattassi-ja mora priznati Sadijcem neodvisnost v južnih pokrajinah. Ko se je odločil za pohod na Marakeš leta 1528 , je bil premagan in se mora povleči nazaj. Dva sinova Abou Abdallah-a si delita oblast na jugu dežele : Ahmed al-'A`raj vlada v Marrakesu, Mohammed ech-Cheikh je guverner v Sous-u.

1537 : Zmagoslaven nad Wattassidi v l'Oued-el-Abid, Saadijci dobijo v delitvi Maroka na dva dela, katerih meja se nahaja na višini okrožja Tadla.

1541 : Sadijci iztrgajo Agadir iz rok Portugalcev in se predstavijo kot zaščitniki Islama, medtem ko oslabljeni Wattassidi iščejo pogajanja z kristijani. Padec Agadirja pomeni slabljenje Portugalske . Azemmour et Safi bosta kmalu evakuirana in po zavzetju Feza s strani sadijcev, Ksar es-Seghir et Asilah kmalu padeta tudi v njihove roke leta 1550. Od tedaj dalje Portugalci imajo samo še Tanger, Ceuto in Mazagan.

1548 : Sultan je ujetnik sadijcev, in je osvobojen z zapustitvijo Meknes-a

1550 : Sadijci zavzamejo Fes

1552 : Propad sadijskih naskokov v Oraniji. (danasnja Alzirija)

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/9/92/Conquetes_Saadiennes.PNG/300px-Conquetes_Saadiennes.PNG

http://bits.wikimedia.org/static-1.21wmf7/skins/common/images/magnify-clip.png

Zasedba severa s strani saadijcev in pot proti Tombouctou

1554 : Potem ko so Turki podprli v Alžiru Bou Hassoun, en Wattassid zavzame Fez, samo ta restavracija je kratkodobna kajti Bou Hassoun je končno premagan , ubit pri Tadli s strani sadijca Mohammed ech-Cheikh-a, ki ponovno zavzame Fes. Zadnje Wataside pobijejo morski pirati v času ko so bežali iz Maroka.

1554-1557 : Vladavina  Mohammed ech-Cheikh-a nad združenim Marokom, katerega prestolnica Fes je premeščena v Marrakeš. Sadijski sultan ki dvomi v  otomanske ambicije se obrača proti španskemu kralju Filipu II in vodi tajne pregovore z grofom d'Alcaudete, španskim guvernerjem  Orana,  da gredo proti Alžiru samo Turki pa so jih prehiteli z predvideno ofenzivo , brezuspešno oblegajo Oran, medtem ko Sadijci izgubijo boje pred Tlemcenom.

1557 : Mohammed ech-Cheikh je umorjen s strani enega prebeglega Turka, ki mu je služil – in njegova glava je bila prenešena v Alžir, zatem pa poslana v Carigrad Otomanske čete grozijo Fezu in po eni nedoločeni bitki v waadiju  Sebou in nekaj španskih čet iz Orana jih prisili k umiku.

1574 : Vladavina d'Abou Mohammed Abdallah el-Ghalib Billah. Je onemogočen z napadom proti Mazaganu in vstaji moriskov v Granadi  ga moti njegova volja za sodelovanje s Španijo proti otomanski nevarnosti. Ta je postala potem malo bolj nevarna po bitki pri Lepantu , kjer so krščanske čete potolkle sultanovo mornarico oktobra 1571 .

1574-1576 : kraljuje Mohammed el-Mottouakil, prvorojeni Mohammed el-Ghalib-a medtem ko bi moral to biti po tradiciji najstarejši brat pokojnika, Abu Marwan Abd al-Malik, njegov naslednik. Abd al-Malik, ki se je boril proti otomanskim četam, ima podporo otomanskega sultana , ki išče kako bi prevzel in nastavil otomansko oblast v Maroku. Abd al-Malik tako lahko zasede z pomočjo močne  turške vojske   zavzame Fes, zatem Marakeš potem ko je potolkel svojega nečaka pri Rabat-u. Zadni pa išče pomoč pri portugalskemu kralju Sebastijanu , kateri je upal, da bo lahko spet zavladal na afriskih tleh marokanske atlantske obale .

1576-1578 : Vladavina 'Abu Marwan Abd al-Malik. Ta skuša izpodriniti sv ojega zaveznika Turčijo , katera mu je pomagala do prestola , kajti začne razumevati da turski sultan iz Carigrada predstavlja glavno  nevarnost  za marokansko neodvisnost, in Turki so mnogo bolj nevarni kakor španski Filip II , ki je bil prisiljen  razdeliti svoje vojaške  moči po Italiji in    Nizkih deželah (Nizozemskem)

1578-1603 : Kraljuje Ahmed al-Mansur Saadi, brat Abd el-Malika.  Njegova vladavina se odvija v miru in vidi turški imperij odpovedovanju napadov in zasedb proti zahodu, to pa seveda pojača neodvinost sadijcev.   

1581 : Zavzetje oaze Touat ki je predstavljala obvezen postanek poti proti Tombouctou et Gao, pot ki je počasi nadomestila  ono ki je šla preko Tafilaleta.  Upadanje transsaharske trgovine kajti dromaderska potovanja so premeščena na portugalsko brodovje ki gre od gvinejske obale proti severu. In tako kontrolirajo soline v Teghazi karere je okupiralo cesarstvo songhai iz Gao, da pa bi Marokanci lahko zasedli zlate rudnike v Sudanu se je Maroko obrnil proti tem deželam in tako najmanj sedem stoletij   kontroliral te blagovne menjave , ki so bile zelo sočne zanj.

 

1603 : S sultanovo smrtjo , katerga je odnesla epidemija kuge   dežela podleže rovarjenju med brati oz njegovimi sinovi ki se hočejo   oklicati  za sultane, eden v Fes, drugi v  Marrakešu. Moulay Zaidan el-Nasir izide končno zmagovalec prepirov med brati Abou Farisom in Al-Mamoun. Tekom štiridesetih let ki so sledila  več sadijskih sultanov se zamenja v Fezu na eni strani in v Marakešu na drugi. Treba bo počakati zmago Alawitov da se vidi obnovitev oblasti in enotnosti

1609-1614 : izgon Moriskov iz Španije velika večina se jih naseli v Maroku 13000 izmed njih pa se instalirajo pri izlivu Bouregrega in ustanovijo piratsko naselbino – republiko ki je obstojala med 1627 do 1668 ki je postala zelo znamenita in divjala po celotnem Atlantiku

4 avgust 1578 : bitka Treh Kraljev

Članek v detalju in sicer francosko  : Bitka treh kraljev.

Kralj  Portugalske Sébastijan Ier zaveznik španskega kralja Filipa II skuša vreči iz prestola Sultana Abd al Malik-a Ob priliki bitke pri Ksar el-Kébir 40 000 glava sultanova vojska uniči Portugalce Abd al Malik in mladi portugalski kralj Sebastijan samo sanjata kako bi uničila  z eno križarsko vojsko vse nevernike toda oba sta  pokoncana v teh bitkah. Filip zazame prestol na Portugalskem , sultanov brat Ahmed al-Mansur Saadi pa se povzpne na sadijski prestol. En vojni davek mora plačati premaganec glede na to zmago in sadijski grb je ozaljšan.

Zavzetje cesarstva  songha

Cesarstvo songha je bilo ustanovljeno že osem stoletij prej, torej v času Merovingov in Mohameda (VII stol) okrog malega mesteca Koukia,  v zavetju reke Niger. Zavzemalo je pomembno mesto v transsaharski trgovini, kajti proti severu se je pošiljalo zlato in sol kakor tudi sivi jantar, arabsko gumo, leopardove kože in sužnje. V protivrednost dobiva iz Maghreba manufakturirane proizvode kot , orožje, nakit, in kmetijske proizvode (žito, konje)  Trgovina s sužnji z Marokom postane zelo plodovita, samo to cesarstvo pride v konflikt s sadijci zaradi lastništva rudnikov soli v puščavi.

Celotno prebivalstvo preide v Islam.

Konec 16 stol , sadijski sultan Ahmed IV el-Mansour, ki ima v svoji bilanci že eno aktivno zmago nad Portugalci ga začne malo skrbeti padec dobav zlata v Maroko, preko oaze Sijilmase na severu Sahare. Želel bi si prilastiti to trgovino, kakor tudi ono ki je bila zelo pomebna to je sol.  Na ta račun si hoče prilastiti in zahteva soline v Teghazi, v popolni puščavi, ki se nahaja v cesarstvu Songhai. Leta 1589 pošlje proti Nigru veliko ekspedicijo ki uniči vojsko Askia Ishaq II pri Bitki pri Tondibi in zasede celo področje. Askia ponudi sadijcem veliko odškodnino ali vojni davek , ali sultan tega ne sprejme . Njegova vojska ki ji poveljuje novi šef z imenom Mahmoud Zergoun ki sledi čete Songhai-a in jih popolnoma uniči, medtem ko Askio  masakrirajo njegovi lastni uporniki.

S posredništvom enega paše, sadijski sultan prisili svojo celotno nadvlado nad južnim delom Sahare, Sudanom ki je po arabsko imenovan Bilad al-Sudan kar pomeni « dežela crncev » Toda trgovina med Sijilmaso in sadijci se kljub temu ne izboljša . Tombouctou, je v nazadovanju in pade pod oblast afro-marokanskih družin . Kasneje kralji Bambaras utrdijo svojo dominacijo nad Tombouctoujem

 

 

  Na vstopno stran cesarska mesta