Moulay Ismail                Marokanski (1645-1727)

Titre

Marokanski sultan

14 avril 167221 mars 1727

PREDHODNIK

Moulay Rachid

NASLEDNIK

Moulay Ahmed

Biographie

DINASTIJA

alaouitska

ROJSTNI PRIIMEK

IN IME

Ismail ben Cherif Alaoui

   OČE

Moulay Cherif

marokanski monarh

 

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/1/1c/Moulay_Ismail.jpg/220px-Moulay_Ismail.jpg

Moulay Ismail, illustracija John Windus izvleček iz knjige Reise nach Mequinetz, der Residentz des heutigen Käysers von Fetz und Marocco, Hanovre 1726

Moulay Ismail Mrokanski (), ali Moulmay Ismail ben Cherif rojen 1645 v Tafilaletu in umrl 22 marca 1727 v Meknesu zaradi bolezni v starosti 82 let in je bil sultan Maroka od 1672 do 1727. Do danes ima najdaljšo dobo vladanja to je nič manj kot 55 let prez predhodnega regentovanja , kajti oblast je vzel v roke pri 27 lertih

Prestolovanje

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/1/1f/Moulay_ismail_ben_ali_cherif.jpg

 

Moulay Ismail, Marokanski sultan od 1672 a 1727.

Prestolovanje Ismaila sovpada z viškom marokanske moči. Pol-brat predhodnih dveh sultanov Moulay Mohammeda et de Moulay Rachida,je imel veliko zaupanje svojega starejšega brata Rachida ki mu je dal poveljevanje nad četami severnega Maroka, medtem ko je bil Rašid na jugu. Bil je guverner Feza , in bil proklamiran za sultana po smrti svojega polbrata  ko je ta padel iz konja v Marakešu

Takoj ko je bil imenovan za sultanna je moral stopiti v boj proti svojemu nečaku Abou Al Abbas Ahmedu ben Mehrez, sinu Murada Mehreza ta pa je bil sin Moulay Cherifa. Ta nečak je hotel prevzeti oblast in sta se zato bojevala celih 14 let Moulay Ismail je imel tudi probleme z nekaterimi berberskimi plemeni zlasti tem iz  Sanhaje med katerimi se je bila porojevala zaouija v Dili

Potrebno bo kakih dvajset let, da se je konsolidirala njegova oblast zlasti zaradi lokalnih partikularizmov in da se je vzpostavila neka enotnost v kraljevstvu in to na žrtvah ogromnih klanj (največji morilec vseh časov) Sultanu je uspelo da je napravil v Maroku močno armado vojske sestavljeno predvsem iz črnih sužnjev, in ta je štela preko 150 000 mož kateri so mu bili popolnoma pokorni , kar mu je uspelo da ni bil tako vojaško odvisen od plemen berberov ki niso bila preveč zanesljiva pri vojskovanju. Uspelo mu je ustanoviti tudi ene sorte « arabsko milico » - dobro artilerijsko oboroženo kajti Ismail se je bojeval z Otomani v Alžiru, pregnal je Evropejce (Špance in Angleže) iz pristanišč v Severni Afriki, katere so okupirali kot Larache, Asilah, Maamora A-Mahdiya in Tanger. Podjarmil je tako na tisoče krščanskih vojakov, in so bili kot vojni ujetniki ter postali sužnji,

Kontrolira piratsko floto v mestecu Salé pri Rabatu, ki mu dobavlja krščanske sužnje in dobavo orožja pri ropanju v Sredozemlju in celo do severnega morja. In to ga prav nič ne moti da naveže diplomatske zveze z tujimi silami.

Kakor njegovi predhodniki Saadijci – zajdanidi sultanu je uspelo obdržati celoten nadzor nad saharskimi provincami  kot je to Chengit v današnji Mavretaniji. Leta 1666 Ludvik XIV zaupa poslanstvo Rolandu Frejusu eno misijo na afriški obali in ta je omenil v svojem poročilu odlične zveze ki jih ima z Mavri marokanskega Sultana – sosedom Senegala.

Ta sultan je celo šel na pot do oaze Touât v provinci Chengit leta 1678. V času njegovega potovanja organizira kraljevsko administracijo v teh krajih in imenuje paše, kaide  na jugu kraljevine. Obrambni zidovi in « ribati » - mesta so grajeni v Sahari in vidni še dandanes.

Ena izmed štirih njegovih uradnih žena, Lalla Khenata je bila hčerka velikega šejka Bakkar des M'ghafra iz Chenguita. Lepa inteligentna, pismena je bila in tudi ena izmed oseb od katerih je Moulay Ismail upošteval nasvete in opazke.

Jean-Baptiste Estelle, francoski konzul v Salé piše leta 1698 svojemu ministru Mgr. Jean Frédéric de Maurepas «  da je veliko šerifsko  cesarstvo v enem samem komadu, ki se pa razteza od Sredozemlja do reke Senegal.in da tu živijo Mavri od Severa do Juga in plačujejo davek in pristojbine sultanu »

Diplomacija

Sprejema ambasadorje predvsem iz Francije, Anglije in iz Španije in tako naveze trgovske stike. Ta trgovina je bila predvsem trgovanje z prodajo krščanskih mornarjev, ki so bili polovljeni na morju in jih je čuval v velikih podzemnih zaporih, kateri so vidni še danes v Meknesu.

Leta 1682 je podpisana med Francijo in Marokom državna pogodba o prijateljstvu  v Saint-Germain-en-Laye, samo prevzem prestolovanja v Španiji  vnuka   Ludvika XIV leta 1700 je bila proti tej krščansko muslimanski navezi.

Izbere si Meknes kot prestolnico svojega cesarstva leta 1672. Z frenezijo gradenj objetov v tem mestu je često primerjan z njegovim sodobnikom Ludvikom XIV iz Versailles-a

Dal je zgraditi 76 trdnjav, ki so razprostrajo na velikih poteh in ki obkrozajo hribe. Meknes je zaščitil z 25 km dolgim obzidjem.

Sultanov dvor

Po pisanju francoskega diplomata Dominique Busnot-a, Moulay Ismail vzdržuje nič manj kot 500 priležnic, z katerimi je imel na stotine otrok. Od teh 867 otrok je bilo 525 sinov in 343 hčera je bilo zapisano leta 1703 ko se mu je rodil 7 stoti sin in leta 1721 je že presegel preko 1000 otrok v času svojega vladanja  bol točneje 1 042 po Guinesovi knjigi rekordov  in po izjavi dveh raziskovalcev dunajske univerze.

Začenja z gradnjo čudovite palače v Meknesu še prej je to začel njegov sodobnik Ludvik XIV z gradnjo v Versaju. Po pričevanju zahodnih ambasadorjev ki so bili takrat v Meknesu obzidje te palače se je raztezalo že v dolžini na 23 km.

 Dar El Kbira je bila prva palača,  ki se je končala z gradnjo po treh letih   in je imela edina obešene vrtove kakor v Babilonu, takoj pa ko je ta končana začne z Dar El Mekhzen  ki bi morala imeti kakih petdeset palač povezanih med seboj z lastnimi mošejami in termami za številne priležnice z njihovim potomstvom – zatem je začel spet z gradnjo Madinat Er Riyad  ki bo med drugim sedež za vizirje (prvi ministri)  in tako je nadaljeval svoje gradnje celih 55 let njegovega vladanja 

Tako je izpraznil saadijsko palačo Al Badil v Marakešu z vsem njegovim bogastvom in ga prenesel v Meknes , izropal pa je še kar je bilo od marmorja in drugih stebrov, ki ga je še ostalo v sosednjem Volubilisu.

Kot edini monarh ki je spoštoval krščanske kralje si je tako upal zaprositi za roko Ludvika XIV  eno od njegovih hčera Mademoiselle de Blois. Samo ta zadnji je to prošnjo odbil, kajti to v tem času ni bilo v navadi da se meša krščanska in muslimanska kri.

 Človek

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/5/53/Mausoleum_of_Moulay_Ismail.jpg/220px-Mausoleum_of_Moulay_Ismail.jpg

 

Mavzolej Mouley Ismaila v  Meknesu

 

Glavne poteze Moulay Ismaila  in njegov značaj iz katerega izhajajo vse kronike in opisi iz teh časov, ga smatrajo da je imel smisel za red in avtoriteto predvsem pa je imel železno voljo. To je bil agilen človek, dobre in čedne postave kakor ga opisuje Germain Moüette, francoski ujetnik, ki je živel v Maroku do 1682. Imel je podolgovat obraz, bolj črn kot bel – torej bolj mulat, kar pa je imel po materi, ki je bila po rodu iz Mghafre.

Svojo moč in voljo je dal na uslugo vsega svojega napora: “Če mi je dal Bog kraljestvo, nihče mi ga ne more vzeti” je dejal. To voljo in  napore je izkazoval v vseh aktivnostih in odločitvah.

cesarska mesta

NA VSTOPNO  STRAN