Merinidi  (al-mariniyun) (arabsko)

Dinastija merinidov od (1244)/1269  do 1465

 

 

Drapeau

Zastava

 

 

Description de cette image, également commentée ci-apres

Merinidsko cesarstvo

 

SPLOSNI PODATKI

 

Statut

monarhija

Prestolnica

Fez

 

 

 

Predhodna dinastija : Almohadi                                   Nasledi ji dinastija : Wattassidi

Mérinidi (ali Marinidi, Banu Marin, Bénî Marin, po arabsko: (mariniyun) , berbersko(Imrinen)) jo sestavlja en dinastija   porekla berbersko zenetskega plemena ki je vladala v enem delu Severne Afrike  v času 13 in XV stoletja

Merinidi so b ili naseljeni po višavju Moulouya v srednjem veku pas o bili na uslužnosti Almohadov, preden so postali gospodje v enen delu severnega Maroka in tako uspeli zavzeti kotrolo mesta FEZ in to leta 1248.

Leta 1269 so vrgli iz prestola Almohade in zavzeli Marakeš in tako obvladovali marokansko cesarstvo do 1465, začasno pa so vzpostavili oblast nad Magrebom in malim delom andaluzijske obale. Center njihovega cesarstva se je vrtil med ozemljem Taza  in Fes,-om , njihove meje pa se ščasoma spreminjajo in dosežejo Atlantik na zahodu in Sredozemsko morje na severu, posestva Abdalwadidov na vzhodu in Saharo na jugu.

Med 1275 in 1340 Merinidi aktivno pomagajo kraljevstvu Granade proti napadu kristjanov, samo njihova izguba v bitki pri Tarifi pred portugalsko-špansko obrambo se tako končajo njihove intervencije na iberskem polotoku.

Leta 1358 po ubojstvu d’Abu Inan Faris s strani enega njegovih vizirjev, se začenja propad in dekadenca njihove dinastije, ki ne more več zaustaviti ne Portugalcev ne Špancev in niti ne njihovih naslednikov wattassidov da bi zavzeli špansko obalo. Odpor proti njim pa so organizirale bratovščine marabutov (puščavnikov) iz katere je izšla dynastija saadijcev

Začetek

Po prepičanju  Ibn Khaldoun-a, Banu Marini, ravnotako tudi  Zianidi, so po poreklu  berberski zéneti, izhajajoč iz plemena Wassinov, in so bili naseljeni v predorju  Aures in Ifrikiye[3]  so se kasneje poselili proti zahodu, in to od 11 stoletja odkar so jih pregnala arabska plemena  Banu Hilal.

Kronologija

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/d/d6/Mansourah-1.jpg/220px-Mansourah-1.jpg

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/f/f3/Mansourah%2C_porte_de_la_mosqu%C3%A9e.jpg/220px-Mansourah%2C_porte_de_la_mosqu%C3%A9e.jpg

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/6/65/M%C3%A9dersa_de_Sala.jpg/220px-M%C3%A9dersa_de_Sala.jpg

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/6/65/M%C3%A9dersa_de_Sala.jpg/220px-M%C3%A9dersa_de_Sala.jpg

Minaret razvaline Mansourah v Tlemcenu v Alziriji, moseja grajena za casa sultana Abu Yaqub Yusuf an-Nasr Medersa v Salé, grajena pod  Sultanom Abu al-Hasan ben Uthman en 1341 Vrata merinidske grobnice- nékropole v  Chella, izven mesta  Rabat

Leta 1215 ob priliki bitke na obrobju Rif-a , pleme Banu Marin onemogoči četam almohadov vojskovanje mladega kalifa Yusuf al-Mustansir, kip a je star sele 16 let.

Abd al-Haqq ne uživa dolgo sadov svojega prednika : leta 1217 je ubit v času  zmagoslavne bitke proti Almohadom. Njegov sin Uthman ben Abd al-Haqq ga nasledi. Merinidi zavzamejo Rif, in smatra se da je to dovolj za njih .

Uthman ben Abd al-Haqq je umorjen , leta  1240, s strani enega krščanskega sužnja in ga nasledi njegov brat Muhammad ben Abd al-Haqq.

Štiri leta pozneje en krščanski oficir njegovih milic umori tudi Muhammad ben Abd al-Haqq. Tretji sin ga nasledi in ta kruto leta 1249 pomori anti-merinidske upornike  v Fezu

Abu Yahya ben Abd al-Haqq je umrl zaradi bolezni in leta 1258 je bil pokopan v nekropoli Chella v blizini današnjega maroškega Rabata. Njegov stric  Abu Yusuf Yaqub ben Abd al-Haqq, četrti sin Abd al-Haqqa ga je nasledil.  Leta 1260 zavzame  Salé. Alphonse X de Kastiljanski napade mesto in kakor se ve še nikoli ni bilo takega boja in masakrov kakor v tej bitki. Salé je bilo v  obleganju dva tedna in v rokah Kastiljancev, predno je merinidski sultan Abu Yusuf Yaqub ben Abd al-Haqq rešil mesto.

Datum sovpada z gradnjo velikih vodnih vrat Bab Lamrissa, največja vodna vrata ki so danes do polovice potopljena, so zapirala za seboj ladje ki so se zatekla v notranjost obzidja. Ta vrata je gradil seviljanski arhitekt Mohamed Ben Ali in sultan Abu Yusuf Yaqub ben Abd al-Haqq je osebno prisostvoval gradnji.

1269 je zaznamovano z osvojitvijo Marakeša in konec dominacije Almohadov v zahodnem delu Magreba. Merinidi niso želeli prenesti oblast v Marakeš in so rajši zgradili Fes-Jdid « Novi-Fes », novo mesto poleg Feza počevši z letom 1276. Silijmassa je zavzeta leta 1274.

Abu Yusuf Yaqub ben Abd al-Haqq je umrl od bolezni 1286 v Algecirasu po četrtem napadu na iberski polotok. Njegov sin Abu Yaqub Yusuf an-Nasr ga nasledi, samo mora se bojevati proti uporom ki so se dogodili v Draa in provinci Marakeša. 1288 po enem obisku kralja Granade, merinidski sultan mu vrne mesto Cadix.

Rekonstrukcija velike almohadske mošeje v Tazi leta 1291 je zaznamovana kot prvi bolj pomemben in ohranjen merinidski spomenik zatem temu sledi gradnja mošeje  Sidi Boumediene v Tlemcenu. Obleganje Tlemcena s strani merinidov ki se je začelo leta 1299  je trajalo osem let in kljub temu niso mogli mesta zavzeti.

V letu 1307 je en evnuh zaklal Abu Yaqub Yusuf an-Nasr a  to zaradi ene nerazumljive reči v haremu. Njegova smrt označi konec obleganja Tlemcena, njegov sin Abu Thabit Amir ga nasledi samo umrje že naslednje leto zaradi bolezni v Tetouanu, katerega je on ustanovitelj . Njegov brat Abu al-Rabi Sulayman ga nasledi . Zavzame Ceuto leta 1309 in umrje 1310 zaradi ene bolezni, potem ko je uničil vstajo velikih vojnih šefov v Taza, med njimi je bil tudi Gonzalve, šef krščanske milice.

Abu Said Uthman ga nasledi. Zgradil je  méderso El-Attarîn v  Fezu. Leta  1329, slavi zmago nad  Kastiljanci  v Algésirasu, ki mu tako omogoci vstopna vrata na iberijski polotok. Toda manj kot v dveh letih je že mrtev to je  1331.

Njegov sin Abu al-Hasan ben Uthman ga nasledi. 1333-ga še vedno v posesti Ronde in Algecirasa , se polasti Gibraltarja, 20 let po tistem ko so ga vzeli Kastiljancem.

 En 1337,   po dveh letih obleganja, Tlemcen pade.

 

Merinidi izgubijo bitko pri Tarifi in z tem tudi izgubo Algecirasa leta 1344, ki pripade spet krščanom iz Kastilje, tako se končajo iberijske želje in ambicije merinidske dinastije. Leta 1347 Abu al-Hasan ben Uthman uniči hafsidsko kraljevstvo v >Tunizu in postane gospodar celotnega Magreba. Samo ta uspeh je kratkotrajen: umrje naslednje leto in njegov sin Abu Inan Faris, ga nasledi

Črna kuga in nemiri, vstaje v Tlemcenu in Tunisu zaznamujejo leta 1348 začetek dekadence Merinidov, ker jim več ne uspe zavrniti Portugalcev in Špancev, in tako omogočijo svojim naslednikom Wattassidom, da pridejo do obale Atlantika

Gradnja  mederse Bou Inania v Meknesu se je zacela 1350, zatem pa se  mederse Bou Inania v Fesu leta 1357.

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/e/ef/Medersa_bou_inania_meknes.jpg/220px-Medersa_bou_inania_meknes.jpg

Medersa Bou Inania v Meknesu, 1350.

 

Tlemcen je zavzet 1351, zatem izgubljen 1357, kar zaznamuje zgubo zmage pred mestom s strani  sultana Abu Inan Faris. Leta 1358 je njegov vizir ubil Abou Inan Farisa v trenutku ko je ta bil na smrtni uri v agoniji. Merinidska dinastija se sedaj znajde v popolni zmešnjavi t.i. « kraljevstvo vizirjev ». Vsak vizir hoče postaviti na tron pretendenta najbolj oslabljenega kandidata. Abu Ziân as-Sa`id Muhammad ben Fâris je imenovan na merinidski prestol s strani vizirjev, takoj po uboju njegovega očeta. Vlada samo nekaj mesecev

Njegov brat  Abu Yahyâ abu Bakr ben Fâris ga nasledi, tudi on sam , ne bo vladal več kakor kakšen mesec. Leta  1359, Abu Sâlim Ibrâhîm, sin od  Abu al-Hasan ben `Uthmân, imenujejo vizirji za sultana z pomočjo i podporo  kralja Petra  Ier pl, Kastilje.  Tega leta se cutijo upori Zianidov iz Tlemcena. Sultana Abu Sâlim Ibrâhîm leta 1361 odstavi Abu Omar Tachfîn katerega podpirajo krščanske milice in vizirji. Vlada spet samo nekaj mesecev . Muhammad ben Yaqub, vnuk od  Abu al-Hasan ben Uthman se zateče na Kastiljanski kraljevi dvor in postane sultan. Njegova vladavina se konča z tako imenovano “vladavino vizirjev”

Leta 1366 z vizirjevim ubojem Muhammad ben Yaquba, eden od sinov Abu al-Hasan ben Uthmana, z imenom  Abu Faris Abd al-Aziz ben Ali se povzpne na tron. Zavzame Tlemcen 1370-ga sam pa umrje 1372, prestol pa prepusti enemu malemu otroku. To pomeni že drugi zaton in nemire v merinidski dinastiji Vizirji skušajo na vec načinov postaviti “kukavičjega suverena”. Istočasno pa se je cesarstvo razdelilo med dvema prestolnicama – Marakešem in Fezom.   1373 Muhammad as-Sa`îd, naslednik svojega očeta Abu Faris Abd al-Aziz ben Ali-ja, umrje v starosti petih let, vladal pa ni niti eno leto. Abu al-`Abbâs, katerega podpirajo Nasridi iz Granadskega kraljevstva , postane naslednik.

Sultanat je podeljen v dva dela in sicer 1374, kot posledica enga upora v Marakešu. Gibraltar dobijo v posest spet Granadinci ki se vračajo pojačani z novimi vojaškimi močmi. Po desetih letih vladanja  leta 1384 Abu al-`Abbâs vržejo z prestola nasridski princi iz Granade, in postavijo na prestol Musâ ben Fâris nesposobno in handikapirano osebnost, ki je sin Abu Inan Farisa, kateri je vladal od 1384 do 1386 potem ko ga je nasledil Al-Wathiq leta 1387 Abu al-`Abbâs pa ponovno prevzame oblast 1393. Zavzame Tlemcen in Alzir.

Abu Zayd `Abd ar-Rahman vlada, parelno, z Marakešem od 1384 do 1387.

Abu Faris Abd al-Aziz ben Ahmad je imenovan za naslednika kot novi  sultan po smrti Abu al-Abbas-a. Nemiri ki so se začeli so omogočili krščanskim suverenom začetek vojne v Maroku.

1396-ga njegov brat Abu Amir Abd Allah ga nasledi kot sultan ali umrje že dve leti pozneje in ga nasledi njegov brat Abu Said Uthman ben Ahmad. Krščanski kralj Henrik III de Kastiljanski zavzame del severne Afrike in sicer Tetouan, masakrira polovico prebivalstva , drugo polovico pa zasužnji. Kraj Janez  Prvi Portugalski zavzame Ceuto 1415 in Perejil. Ta okupacija pomeni zacčtek prekomorskih osvajanj Evropejcev.

Abu Said Uthman ben Ahmad  umrje  1420, in njegov sin  Abu Muhammad Abd al-Haqq  ga nasledi na mestu sultana v starosti enega (1) leta.

1437 Portugalcem ne uspe zavzetje mesta Tanger. Velika večina bojevnikov je ujeta in pozaprta, infant Ferdinand pa je zadržan kot talec. Prišlo je do « državne pogodbe traité-ja », kjer je bilo Portugalcem dovoljeno da se vkrcajo proti domu pod pogojem da vrnejo Ceuto. Na mestu pustijo infant-a Ferdinand kot garacijo za izpolnitev pogojev. Z intrigami papeža Edvard 1 Portugalski  rajši daruje svojega brata, kot pa da bi izgubili mesto v trgovini. Ferdinand umrje v Fez-u 5 junija 1443

En 1458, le roi Alfons V de Portugal avait préparé une armée pour le départ en croisade contre les Ottomans a l’appel du pape. Il préfere finalement retourner ses forces contre un petit port situé entre Tanger et Ceuta. Il parvint a prendre la place. Ferdinand IV de Castille reprend Gibraltar en 1462.

1458 portugalski kralj  Alphonse V Portugalski je pripravil eno križarsko vojsko, da bi   šli proti Otomanom, seveda na papežev klic. Se premisli in rajši pošlje bojevnike na Tangrer in Ceuto, ter ju zavzame. Ferdinand IV Kastiljanski osvobodi Gibraltar tekom 1462.

Leta  1459. Abu Muhammad Abd al-Haqq se upre proti svojemu regentu in njegovi družzini ; vse skupaj masakrira in pobije ; samo dva brata sta preživela , od katerih eden bo postal prvi sultan  dinastije Wattassidov.

Abu Muhammad Abd al-Haqq je zadavljen in obglavljen  v Fes-u, leta 1465, tekom en ljudske vstaje. Alfons V Portugalski zavzame končno Tanger v letu 1471 ker mu je uspelo izkoristiti nemire v Fezu.  Ta anarhija je trajala samo nekaj  časa. Eden preživelih velikega poboja iz leta 1459, Abu Abd Allah ach-Chaykh Muhammad ben Yahya ponovno zavzame  Fes.

Bibliografija

cesarska mesta

NA VSTOPNO  STRAN