Almoravidi المرابطون (Al-Murābitūn) (arabsko)  10401147

 

 

Statut

 

Monarhija

 

 

Prestolnica

 

Marrakech 1062-1147

Jezik

Arabski, hebrejski Andalous

 

Denar

 

Dinar

 

 

Povrsina :

 

3.885 km²

 

 

Description de cette image, également commentée ci-après

Almoravidski imperij v XII stol

 

 

 

 

 

Predhodniki

Berghouatasi

Taifas (1 perioda)

 

Za njimi

Almohadi

Taifas(2 perioda)

 

         

Almoravidi (arabsko المرابطون (al-Murābitūn), berbèrsko (Imaben), « ljudje iz ribata »[2])  so mavrska berberska dinastija po poreklu iz l'Adrarja    ki so nomadizirali današnji Sénégal in celoten jug  Maroka. Od XIe stol. do XIIe stoletja,  tvorijo veliko cesarstvo zahodne Sahare, vzhod Magreba in del iberskega polotoka

Almoravidi pripadajo plemenu Lemtouna, to je ena veja velike plemenske družine Zenagas. Gibanje se je začelo med nomadi Zenaga na otoku Tidra , katerega nekateri zgodovinarji situirajo na jugu danasnje  Mavretanije , medtem ko drugi smatrajo da je to bilo na obmocju Atlantika v Senegalu.

Leta 1048 plena Lemtouma se zdruzijo pod vodstvom enega malékitskega pridigarja imenovanega Abdullah Ibn Yassin in enega lokalnega plemenskega sefa in ustanovijo gibanje ki se imenuje Almoravidsko.  V kratkem casu zasedejo Aoudaghost, d'Awlil in Sijilmassa-o. Od tega trenutka dalje so izkoristili moznost da osvojiji severtne kraje. Tako so Almoravidi smatrani s strani nekaterih zgodovinarjev kot pravi ustanovitelji Maroka, ki so spremenili marokansko urabo-plemensko politicno bazo v teokratsko oblast.

Youssef Ibn Tachfin, prvi émir te dinastije, ustanovi Marrakes ki postane njegova prestolnica. Zasede Spanijo leta 1806 z 15000 mozmi in njegovo cesarstvo je omejeno na zahodu na Atlantski ocean – na,severu pa kraljevino Kastiljo, kraljevstvo Navarre, kraljevstvo Aragon, grofijo Barcelone et le grofijo Urgell, zatem meji a Hammadidi in  Ziridi na vzhodu , in  de facto na jugu s Saharo (kraljevstva Bambouk, Bure, Lobi, Cesarstvo Mali et cesarstvo  Ghana).

Étimologija

Beseda  « Almoravides »   je spanska popacenka arabskega imena Al-Mourabit. Ta pojem smatra v prvotnem pomenu religiozno malekitsko muslimansko gibanje   ki se je pozneje spremenilo v dinastijo ali cesarstvo

Predgovor

Po misljenju zgodovinarja  Bernard Lugan-a, bogastvo trgovine z jugom in Saharo  in severnimi poikrajinami Afrike in dalje na Zahod je privlacil razlicna plemena zv to trgovsko sredisce Marrakech  (Vrata puscave) ki je po naravi postal prestolnica razlicnih dinastij predvsem pat eh k iso prisle iz juga (Almoravidov, Almohadov in Sadijcev

Zgodovina

V XIe stoletju , Yahya Ibn Ibrahim, eden izmed sefov plemena  Lamtūna[11] (« pokriti mozje » in « veblodarji », Zenagas en berbersko pleme ), je ugotovil da ljudem manjka znanja kar se tice Islama, povabi k sebi nekega marabuta imenovanega Abdullah Ibn Yassin, puritanskega sektarizma malékitov. Njegov nauk je bil v zacetku zavrzen. Tak opa je  Abdallah Ibn Yasin ustanovil en  ribāt (vojaski samostan, odkoder ime : al-Murābitūn, « onile iz  ribāt-a »), na otoku 'île de Tidra katere lokaliziranje pa je nepoznano ; nekateri ga vidijo v dansnji Mavretaniji ali na enem od otokov reke Senegal.Ucil je predvsem popolno pokorscino Koran-u in obvezno disciplino. Prvi Almoravidi so uspeli s silo vriniti to religiozno doktrino drugim plemenom Zenagas, ustanovili so vojaske cete in sli na osvajanja proti severu in proti jugu.

Na jugu je leta 1054 Abu Bakr Ibn Omar (ali tudi :  Abou Bekr, Abou Bakr) napadel cesarstvo Ghane in unicil mesto Aoudaghost ; Abdallah Ibn Yasin je bil ubit v bitki leta 1059 ko je napadel emirat Berghouata, katerega so Almoravidi smatrali kot hereticnega Abou Bakr je moral organizirati zelo mocno ofenzivo da je prisel do kraja. Nova nevarnost pa se pojavi na vzhodu. En hammamidski suveren Bologhine ibn Muhammad ibn Hammad, korakal z mocno vojsko proti Fezu, katerega je tudi zavzel. V povratku pa je bil umorjen, kakor pravi Ibn Khaldoun «  z pomocjo Sanhadja, kajti vecina dezele ki jo je zasedel niso bile zadovoljne » . Ziridi, pa si niso mogli, zaradi strahu za svoja zivljenja in nepotrebnega in dragega osvajanja privosciti Zahoda .

Abou Bakr je njegov naslednik. V rokah ima vojasko in religiozno oblast in avtoriteto, in kot tak se smatra kot prvi almoravidski suveren-vladar. Polozi temelje mestu Marakes v letu 1061 , potem pa je bil prisiljen odpotovati na jug v Saharo, da bi pomiril kreganja med plemeni Zenagas. Oblast v Marakesu prepusti svojemu bratrancu Youssef Ibn Tachfinu. Ta pa je s svojo zeno uspel zasesti prestol in onemogocil   povratek leta 1072 Abou Bakru .To obdobje je bilo kriticno za Almoravide, katerim so nagajali Hammamidi, kateri so jim grozili z ozadja fronte z raznimi prepiri, sigurno zelo tezki, in to v dezeli ki se ni bila popolnoma osvojena, to je da bi bili lahko Saharci pometeni enega ali drugega dne.   To pa je tudi misljenje Al-Bakri:« Danes, pise , v letu 460 hegira (1067-1068) imajo Almoravidi za emirja Abou Bakr Ibn Omarja, samo njihovo cesarstvo je podeljeno in njihova moc raztrgana. Zdaj se drzijo samo v puscavi »

 «   To je bilo tako, da se ni racunalo na adute, ki so jih imeli : Hamamidi so imeli druge skrbi, zahodna magrebska plemena so bila nesposobna da bi se zdruzila v boju proti osvajalcu ; Almoravidi pa so imeli velik religiozni prestiz, kajti Magreb je bil sele parcialno islamiziran. Abou Bakr je realno vladal samo na jugu in v puscavi.Leta 1076 je zavzel prestolnico Gane, Koumbi Saleh, z pomocjo kraljevine Tekrour, kar je sprozilo prop     ad cesarstva za naslednjih nekaj desetletij. Bil je ubit v Senegalu leta 1087 zadet z eno zastrupljeno puscico in tako Almoravidi niso uspeli drzati oblasti v Ghani.

Youssef Ibn Tachfin  napade Banou Ifren in Maghraouas prav tako pa tudi vse Zénète.Zavzame Salé iz rok Ifrenidov in ubije Laghouat-a .Youssef Ibn Tachfin se poroci z eno  Zénèto Nefouza k iso jo klicali Zaineb (to je bivsa zena Laghouat) in nadaljuje osvajanja proti severu, zavzame Fès leta 1075 in Tlemcen v l. 1080. Almoravide premagajo Hammadidi na celu z Al-Mansur iz  Béjaïe leta 1102 in bodo p^risiljeni se povleci v Maghreb el aksa (danasnji Marok).

Almoravidi prevzamejo Tlemcen iz rok Ifrenidov in Alzir (Icosium)[21]. Almoravidi se zaustavijo na meji z Ziridi in tudi z Hammadidi.

Almoravidi zavzamejo Alzir leta 1082 zahvaljujoc  Youssef Ibn Tachfin. Ta zadnji je premagal vse Zenete v zahodnem Magrebu. Prva velika sunitska moseja malkitskega obreda, Velika Moseja v Alziru je grajena v casu   Youssef Ibn Tachfin. Almoravidi se niso nikoli vojskovali proti Ziridom ali Hammdidom , kajti obe dinastiji sta izhajali iz Sanhadje. Alzir oznacuje torej mejo med almoravidskim in ziridskim vplivom  Toda po drugih virih, Almoravidi, potem ko so jih premagali  Hammadidi, zapustijo Tlemcen, Achir leta 1002[24]. Po nekih drugih avtorjih, Tessala je v blizini Tlemcena. Tako je , En Nacer ben Alennas Hammadid prevzel oblast svojemu bratrancu Bologhinu. Zavzame Achir, N'Gaous, Miliana, Constantine, Alzir in  Hamzo leta 1063[25].

Leta 1806 so ga povabili arabski princi iz Spanije, in  kralji Taïfa da bi jim pomagal proti Alfonsu VI de Kastiljanskemu. Izkrcal se je 30 junija in Ibn Tachfinau se pridruzijo kralji Sevilje, Granade, Malage in Badajoz-a in 23 oktobra istega leta premagajo Alfonza VI nedalec od Badajoz-a. Potem se vrni v Afriko zaradi smrti svojega sina. Uvidevsi da rabski kralji komplotirajo proti njemu in ki jih podpirajo lokalni religiozni mogotciu je tako sam zavzel el Andalous med 1090 do 1094. Kljub relativnemu porazu proti kristijanom katere je vodil el Cid, Almoravidi so na visku svoje slave in oblasi. Youssef ibn Tachfin je murl leta 1106 – pravijo da v starosti 100 let.

Ali Ben Youssef ga nasledi. Poveca in pojaca mavrsko cesarstvo , samo pa naleti na odpor krscanskih plemicev in agitiranjem Almohadov, ki so nasprotniki malikizma , kateri zagovarja sveto vojno proti Almoravidom. 1142 po smrti Ali BenYoussefa  almohadska agitacija je na visku. 1145 po eni propadli propadli bitki pri Oranu je njegov naslednik Tachfin Ben Ali ubit v casu njegovega bega, kajti padel je v eno brezno. Dva almoravidska kralja Ibrahim Ben Tachfin et Ishaq Ben Ali se nasledita, samo to je bilo vse prej simbolicno  kot realno. Zavzetje Marakesa po Almohadih leta 1147 je odbilo zadnjo uro Almoravidom

 

Lista almoravidskih sultanov

Sanhadja.

  - Goudala.

    - Ibrahim.

  - Lamtouna ou Tifawat.

    - Abou Abdallah Mohamed émir des Sanhadjas ?-1051

         - Tachfin.

           - Youssouf sultan du Maroc 1061-1106, émir des Sanhadjas 1088-1106, calife d'Espagne 1086-1106.

             Épouse : Zaïnab, 1 enfant et 1 fils naturel:

                - Abu Bakr.

                - Fils naturel: Ali sultan du Maroc émir des Sanhadjas 1106-1143.

                  - Ishaq sultan du Maroc et émir des Sanhadjas 1145-1147, calife d'Espagne 1146-1147 abdique.

                  - Tachfin sultan du Maroc et émir des Sanhadjas 1143-1145 abdique, mort en 1149.

                       - Ibrahim sultan du Maroc et émir des Sanhadjas 1145-1145.

         - Ibrahim.

           - Yahya El-Djoudali émir des Sanhadjas 1051-1055. (Fondateur de la dynastie 1042)

                - Omar.

                  - Yahya émir des Sanhadjas 1055-1057.

                  - Abou Bakr émir des Sanhadjas 1057-1087.

                    épouse: Zaïnab.

  - Massoufa.

[afficher][masquer]

Kronologija almoravidskega cesarstva (XIe stol. Do XIIe stol.)

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/d/db/Koutoubia_Mosque%2CMarrakech%2CMorocco.jpg/300px-Koutoubia_Mosque%2CMarrakech%2CMorocco.jpg

 

cesarska mesta

NA VSTOPNO  STRAN