Almohadi  (al-muwahidun) 1121/11471269

 

Drapeau

 

Zastava

Description de cette image, également commentée ci-apres Almohadsko cesarstvo v njegovem najvemjem vzponu 1195/1212

Splosne informacije

 

STATUT

Monarhija

PRESTOLNICA

Marakeš, Sevilja in Rabat

JEZIK

Arabski berberski andaluzijsko-arabski

RELIGIJA

Sunizem, judaizem kristjanizem in sufizem

DENARNA ENOTA

Dinar

 

 

Velikost približno 600 000 km2

Predhodne dinastije : Almoravidi   Hammadidi  Taifas (2e périoda)                                                      Po-almohadske dinastije : Mérinidi  Hafsidi  Zianidi  Taifas (3e périoda)

Almohadi (arabsko ????????? (al-Muwa??idun), po berbersko (Imwe??den)) « tisti ki oznanjuje božjo enotnost », ali Banu Abd al-Mumin[3] (en arabe : ??? ??? ??????),  je religiozno gibanje utemeljeno v začetku 12 stol v Tinmelu v pogorju visokega Atlasa iz katere izhaja eponimska dinastija ki je vladala Magrebu in El Andalous-u med sredino 12 in 13 stoletja

Muhammad ibn Tumart,  je začetni duhovni vodja tega religioznega gibanja, katerega so podprla plemena berberskih  prebivalcev marokanskega visokega Atlasa ( v večini so to  Masmoudas)  , ki mu pomagaju zlom Almoravidov    Potem ko  pa Abd al Mumin organizira zlom almoravidov in Hammamidov mu uspe tako združenje in organizacija Magreba in El Andalous-a

Po bitki  de Las Navas de Tolosa  so Almohadi skoraj zlomljeni in njihovo kraljevstvo se začne cepiti na  Zianides in Centralni Magreb , Hafside in Ifrikiya, ter na kralje Taifas v El Andalous. Vidi se vzpon Mérinidov v Maghreb al-Aksa ki zavzamejo  Fes leta 1244. Almohadi, ki morajo sedaj plačevati davek Merinidom ne obvladujejo ničesar več kakor samo okolico  Marrakecha in so tako končno eliminirani v letu 1269

Zgodovina 

Začetek almohadskega gibanja

Poglej tudi : Ibn Tumart.

Almohadsko gibanje se je začelo v začetku 12 stoletja z Muhammad ibn Tumart nekim berberskim reformatorjem iz pobočij Atlasa. Bil je nasprotnik malikitskih obredov, ki so jih opravljali Almoravidi , Ibn Tumart pa pridiga o povratku izvorne islamske vere, namreč bil je učenec ja Jutrovem in pod vplivom šijizma, oporeka onim, ki so upustili študij Korana, in denunciira ravnotako nasprotnikom antropomorfijo Boga, ki je v fundamentalnem nasprotju božje edinosti ( ali tawhid, = « božja      edinost »

Iz pogorja Visokega Atlasa kjer organizira eno vojaško in religiozno skupnost okroženo z strogim imamom in se  tako leta 1121 izjavi da je mahdi ( Mesija- skriti imam katerega pričakujejo šijiti)

 « Učitelj iz Sous-a »  prizna Abd al-Mumin-a kot   izbranega moža za poslanstvo na katerem počiva vse življenje vere in ki bo zmagovala samo pod Abd al-Muminovim – virom in življenjem Almohadov.  » Ibn Tumart, « prekrasen », bo učil svojega naljubšega učenca o dogmi božje « edinosti »   in bo tako povlekla celoten Maroko za seboj do njegove rojstne vasi imenovane Igli.

 

Pred njegovo smrtjo so se ustanovitelju pridružila gibanjeu še številna in  različna plemena berberov.

Posestva in ustanovitev imperija oz cesarstva                               Poglej tudi: Abd al-Mumin.

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/2/24/Extensions_Almohades.PNG/250px-Extensions_Almohades.PNG

 

Kako se je razširilo almohadstvo

Da bi se preprečilo Almohadom, da takoj po kakšni izgubi bitke in da nebi odstavili Abd al Mumina, ki je bil v očeh vseh še vedno tujec, se je dolgo skrivala smrt Ibn Tumart-a in to več kot dve leti, in to zagotovi Ibn Khaldunu čas da pripravi vzpon in da se učvrsti med Almohadi, se sam imenuje za vodjo en vojske in začne « sveto vojno » ali džihad, proti almoravidskemu Magrebu. Tlemcen, Oran, Fes zatem Marakeš padejo leta 1147. Potem ko je zasedel Jug in Sever almoravidskega cesarstva, začne pohod s svojo vojsko proti  Tlemcenu. Potem ko je  Abd al Mumin uničil Tlemcen in masakriral njegove prebivalce nadaljuje svoje osvajanje proti vzhodu do Tripolitanije.

Almohadsko gibanje ima zelo močno vojsko sestavljeno iz več berberskih plemen katere vodi Abdul-Mu’min (1130-163) in je na čelu cesarstva ki zavzema celoten Magreb do Tripolitanije in zahodne Andaluzije z zavzetjem Kordobe leta 1148 in Granade leta 1154.

Okliče se za kalifa, odvrne pokorščino in suvereniteto Abbasidom in naznani  dinastično dedno pravo malo pred svojo smrtjo.

Njegov sin Abu Yaqub Yusuf (11631184) ki je rojen med zvezo ene od hčerk Masmouda de Tinmel ga nasledi . Ta zadnji in njegov lastni sin Abu Yusuf Yaqub al-Mansur imenovani « Zmagoviti » (1184–1199) in tretji kalif nadaljujejo svoje poslanstvo in se postavijo na čelu celotne  Andaluzije, premagajo v bitki Alfonza VIII Kastijanskega  pri bitki d'Alarcos leta 1195 V Afriki jim uspe pregnati garnizije vojske iz obmorskih mest, kjer so jih postavili normanski Sicilijanski kralji.

Ko so Almohadi zasedli Cadix so imeli na njihovo voljo mogočno floto Beni Maimoun-a. Berber Yousof, ki je služil na brodovju kralja Sicilije Roger-a II, in je bil pozneje imenovan za admirala s strani Abou Yaâqoub-a, je napravil iz kalifove eskadre eno od prvih in najboljših armad v Sredozemlju. Tudi Saladin je leta 1190 zaprosil za njegovo pômoč da zaustavi kristjane na poti proti Siriji, ali verjetno da te pomoči ni dobil, kajti njegova španovija z Quarakouch-om ni bila pripravljena uslužnostim d'Abou Yaâqouba

Mohammed Ibn Tumart, ki je ustanoviltelj almohadskega gibanja je bil berber rojen okrog leta 1080 v Iglizu v plemenu Hargas na južni strani predpogorjem –Atlasa. On je bil sin vaškega šefa amgharja.

Kar pa zadeva Abd al-Mumin Ibn Ali njegovega učenca, on pa je en Zénet, sin lončarja iz vasi Tadjra, kraj ki se nahaja severo-vzhodno od Tlemcena v bližini vasi Nedroma. Ibn Toumert je bil pregnan s strani prebivalcev Bejaije razadi nemirov ki jih je sprovociral ter se je zatekel v bližino Zaoulia de Mellala in zbral okrog sebe učence kot Abd al-Mumin ki je tedaj študiral v Bejaii, prestolnici hammadidide, kamor je šel črpati znanost. Almohadsko cesarstvo se bo razprostiralo od današnje Libije  do severa Španije in je imelo za prestolnico mesto Marakeš, kjer so biliV Almoravidi (Mourabitoun ali Moulethemin – to pomeni «pokriti s pajčolanom»)

Almohadi so iztrgali Marakeš iz rok Almoravidov leta 1147, in branitelje mesta so poklali in masakrirali do zadnjega potomca almoravidov, in to mladega emirja Ishaka. Ko so se polastili Marakeša, Abd-al-Mumin se je odločil da na razvalinah Dar el Hajjar-a zgradi mošejo Koutoubia.

 

Zaton in padec dinastije

Princip dinastičnega nasledstva pa se ni dopadel plemenskim šefom. Po eni veliki premagi pri Tunisu leta 1187 se mora emir  povezati z Saladinom.               

Potem ko je bila zasedena vzhodna Berberija bratov Alije in Jahije Ben Ghania, potomca Almoravidov katere je Abdl Mounim oropal potem, ko je prečkal preko Alžirije že kot zmagovalec. Oba brata ki sta si napravila kneževini v Djeridu, eden od njih Alija je bil ubit, njegov brat pa je začel naskok na center in sever Ifriquije. Uspelo mu je zavzeti Mahdio, Kairouan in Tunis leta 1202, in napravil za zapornike almohadskega guvernerja in njegove otroke. Ben Ghania je ropal in plenil mesta, njegore vrtove in živali.

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/f/ff/Battle_of_Las_Navas_de_Tolosa.jpg/330px-Battle_of_Las_Navas_de_Tolosa.jpg

 

Bitka pri Las Navas de Tolosa  16 julija 1212

V tej čudni situaciji je imenovani kalif Al Nacir, ki je vladal v Marrakešu odšel v osvajanje Ifriquiye. Tu je prispel februarja 1206 in Tunis ki so ga zapustili vsi prebivalci je padel v njihove roke in almohadi so si tu utrdili svoj položaj in vladali z njihovo avtoriteto. Preden je zapustil to pokrajino je dal provincialno vlado v roke  enemu svojemu zvestemu poročniku, Abdel-u Ouhaidu Abu Hafs en Hentatiju ( arabizirano berbersko ime : Faska u-Mzal Inti

Nova vlada si je prevzela pa še več oblasti kot ji je bilo dodeljeno : regrutirala je nabornike, katere je rabila za vzdrževanje miru ali pa za vojne, usposabljala in imenovala na odgovorna mesta državne uradnike, kadije (sodnike). Ta berber je bil zelo inteligenten in energičen. Po njegovi smrti ga je nasledil leta 1228 njegov sin Abou Zakariya .

Krščanske dežele Španija (Kastilja, León, Aragon in Navara) kakor tudi  Portugal so se začenjali organizirati za Rekonkvisto. Namreč molčali so o svojih prepirih in premagali  El-Nasirja z bitko pri  Las Navas de Tolosa 16 julija 1212

V Maghrebu so se utrdile lokalne dinastije.1229 eno leto po nastavitvi Abou Zakariya   se okličejo s samostojnostjo kalif iz Marakeša, pod samim pretekstom da se je oprijel sunizma  in nastavil habsidsko dinastijo. Abdalwadidi ki so vladali v srednjem delu Magreba  v imenu Almohadov okličejo tudi oni neodvisnost leta 1239. ali pa še potem ko Mérinidi zavzamejo in se povzpnejo na prestol v Meknesu na zahodnem delu Magreba.

V istočasnem obdobju pa Rekonkvista nadaljuje svojo pot z velikimi koraki in uspehi. Kordoba simbolično mesto španskega islama pade ze leta 1236, Valencija leta 1238 in Sevilja 1248. Samo še emirat v Granadi se obdrži na obstaju,v kateremu pa vlada znana dinastija  Nasridov.

 

V Maghrebu al-Aksa je nastanjena dinastija Mérinidov, ki izhaja iz bojevniških plemen Berberov prej na uslugi Almohadov, kateri zavzamejo  Fes in Meknes leta  1244 in si prevzamejo suzereniteto Almohadov, kateri kotrolirajo samo še Marakeš. Leta 1269, Merinidi zavzamejo Marakeš in vržejo iz prestola še zadnjega kalifa Abu al-`Ula al-Wâthiq Idrîs, in z njim je tudi konec   vladanja Almohadov v Magrebu.

 

Kultura

Arhitektura nam prikaže iz tega obdobja čudovita remek dela od katerih izstopajo tri mošeje zelo podobne njihovim minaretom (štirioglata osnova in dekoracija) ki jih imenujemo kar tri sestre : Giralda v Sevilji, Koutoubia v Marakešu in Stolp Hassan v Rabat-u. Univerze imajo bolj oddaljen kontakt kar se tiče poznavanja Grčije in antičnega Rima, kakor tudi poučevanje filozofije Averroesa katerega dela so žgali na sredi javnih trgov, potem ko je bila filozofija prepovedana. Veliko judovskih in muslimanskih filozofov je bilo preganjanih v času te dinastije. Averroes in Maimonides sta najbolj znana . Maimonides, da ne bi zatajil svoje judovske vere je bil prisiljen na izseljenstvo v Egipt.

Trgovina

V času Almohadov, muslimani ki so bili prvi organizatorji novih načinov trgovanja glede na mednarodne  trgovske tokove, so izboljšali njihov način trgovanja in krščani so se ogromno tudi od njih naučili. Kljub verski razliki in različnih trgovskih tokov, kateri so se izmuznili afriškim suverenom, veze in menjave med muslimani in krščani so se čedalje bolj utrjevale.  Magreb ni trgoval samo s Španijo, Tunizom, Bougijom, Konstantinom, Tlemcenem, Ceuto ( obstajal je celo en marsejski Foundouk v Ceuti fundicium marsivilliense) blago  se je menjavalo z Pizo, Genovo, Benetkami in Marsejem.

Kronologija almohadskega cesarstva

  • 1121 : Ibn Tumart se naseli v  Tinmelu v Visokem Atlasu južno Marakeša s svojimi vernimi « Almohadi », Al-Mowahidoun,  povezani v enotnosti z Bogom.
  • 1129 : `Abdul-Mu'min potolče pred Aghmatom  čete almoravidov  kater hočejo napasti in uničiti Tinmel ter jih požene do Marrakeša.
  • 1130 : Ibn Tumart umrje, in 3 leta pozneje njegov učenec `Abdul-Mu'min se okliče kot «kalif» in  imam vseh Almohadov.
  • 1140 : Almohadi  zavzamejo oaze na jugu zatem pri Tazi, so poraženi pri Ceuti toda zavzamejo kmalu Melillo in  Alhucemas. Fundamentalistična islamska almohadska dinastija  bo pustila Judom ali spreobrnjenje v islam ali izgon
  • 1145 : Zmagoviti pred  Tlemcenom, druga prestolnica  Almoravidov, Almohadi zasledujejo Almoravida Tachfin Ben Ali do današnjega alžirskega  Orana kjer je bil ubit. Oran, Tlemcen, Oujda in Meknes zatem padejo, enako tudi  Fes katerega almoravidska garnizija je masakrirana, mesti Salé in Ceuta se podredita. Almohadi uničijo glavne skupnosti Judov v Andaluziji, Judje so prisiljeni sprejeti Islam in samo na skrivaj lahko prakticirajo judovske obrede.  Kasneje jih imenujemo Anoussimi.
  • 1147 : `Abdul-Mu'min zavzame  Marakeš , in osvoji  al-Andalus, in dinastija  Almohadov nasledi to od Almoravidov. Začne se gradnja mošeje v Marakešu imenovane Koutoubia.
  • 1152 : `Abdul-Mu'min  začne z osvajanjem vzhodnega  Maghreba kjer se hoče znebiti arabskih nomadov imenovanih  hilalieni. Béjaia, je ravnotako zasedena oziroma osvojena
  • 1157 : Almohadi ponovno zavzmejo  Almerijo kristjanom.
  • 1159 : Nove kampanje Abdul-Mu'min-a na vzhodu Maghreba. Tunis, Sfax in Tripoli  so osvojeni in normanska garnizija iz Mehdiye se povleče na Sicilijo – pride do zavzetja Ifriqye, Almohadi združijo celoten Maghreb.
  • 1160 : `Abdul-Mu'min prekorači zaliv pri Gibraltarju in trdnjavo v Gibraltarju obzida. Eden njegovih polkovnikov premaga Kastiljance v bitki pri Badajozu
  • 1163 : `Abdul-Mu'min umrje v  Salé, njegov sin  Abu Ya'qub Yusuf je proklamiran za émirja.
  • 1163 : Almohadi združijo celoten Maghreb; Sévilja postane prestolnica al-Andalus-a.
  • 1177 : Alphonse VIII Kastiljanski zavzame Cuenco. Naslednje leto pa portugalski kralj  potisne svoje čete do Sévilje.  Stalen strah pred krščanskimi napadi pritisne  Almohade da začnejo zopet z ofenzivo.
  • 1181 : Almohadska zmaga  nad krščansko mornarico  (Lisbona), Évora (majhna portugalska trdnjava ) pade pod oblast Almohadov.
  • 1184 : Abu Ya'qub Yusuf je smrtno ranjen pred portugalskim  mestom Santarém. Njegov sin  Abu Yusuf Ya'qub al-Mansur ga nasledi kot  Almohadski kalif

 

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/0/07/Sevilla2005July_042.jpg/220px-Sevilla2005July_042.jpg

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/d/df/Rabat_tour_Hassan.jpg/220px-Rabat_tour_Hassan.jpg

Giralda v Sevilji zgrajena 1184

Stolp Hassan v Rabatu zgrajen leta 1196

 

 

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/3/35/Partal%28Alhambra%29.jpg/220px-Partal%28Alhambra%29.jpg

Zacetek izgradnje Alhambre leta 1238 v Granadi

Dynastija Almohadov

Lista almohadskih kalifov 1147–1269

11471163 : `Abdul-Mu'min (prvi kalif ustanovitelj dinastije                       

11631184 : Abu Ya'qub Yusuf

DINASTIJE SULTANOV MOULAY ISMAIL ALLAOUITI ALMOHADI SAADIJCI WAATASIDI MERINIDI
CESARSKA MESTA WIKIPEDIA MARAKEŠ FES MEKNES RABAT

 

cesarska mesta

NA VSTOPNO  STRAN