Volubilis

Volubilis
Volubilis Longshot II.jpg    Volubilis is located in Morocco
Ruševine Volubilisa

 

Lokacija Zastava Maroka Maroko
Regija Meknès-Tafilalet
Koordinati 34°04'16?N 05°33'13?W? / ?34.07111°N 5.55361°W? / 34.07111; -5.55361Koordinati: 34°04'16?N 05°33'13?W? / ?34.07111°N 5.55361°W? / 34.07111; -5.55361
Tip naselje
Zgodovina
Ustanovljeno 3. stoletje pr. n. št.
Opušceno 11. stoletje
Kulture Fenicani, Kartažani, Rimljani, Idrisidi
Uradno ime: Arheološko najdišce Volubilis
Tip kulturni
Kriterij ii, iii, iv, vi
Razglasitev 1997 (21. seja komiteja)
Evid. št. 836
Država Zastava Maroka Maroko
Regija Arabski svet

Volubilis (arabsko: ????? [Walili]) je deloma izkopano rimsko mesto v severnem Maroku blizu Meknesa med Fesom in Rabatom. Naselje sredi plodne pokrajine so v 3. stoletju pr. n. št. zgradili Fenicani, kasnejši Kartažani. V 1. stoletju pr. n. št. se je pod rimsko oblastjo hitro razvijalo in se razširilo na površino kakšnih 40 hektarjev. Mestno obzidje je bilo dolgo 2,6 km. V 2. stoletju n. št. je dobilo vec pomembnih javnih zgradb, vkljucno z baziliko, templjem in slavolokom. Njegovo bogastvo, ki je temeljilo predvsem na oljkarstvu, je spodbudilo gradnjo razkošnih mestnih hiš z bogatimi talnimi mozaiki.

Mesto so okoli leta 285 osvojila lokalna berberska plemena in ni nikoli vec prišlo pod rimsko oblast. Naseljeno je bilo še najmanj 700 let, sprva kot latinizirana kršcanska skupnost, kasneje pa kot muslimansko naselje. V poznem 8. stoletju je postalo sedež Idrisa Ibn Abdalaha, ustanovitelja Idrisidske dinastije, in države Maroko. V 11. stoletju se je prestolnica države preselila v Fes in mesto je opustelo. Vecina prebivalcev se je preselila v bližnji Moulay Idriss Zerhoun kakšnih 5 km od Volubilisa.

Opušceno mesto je ostalo skoraj nedotaknjeno do sredine 18. stoletja, ko ga je prizadel mocan potres. Po potresu so ga izropali maroški vladarji, ki so potrebovali gradivo za gradnjo Meknesa. Šele v drugi polovici 19. stoletja so ugotovili, da gre za ostanke starodavnega Volubilisa. V obdobju francoska vladavine v Maroku in po njej je bila odkopana približno polovica mesta. Med izkopavanji so odkrili veliko lepih mozaikov, nekaj pomembnih javnih zgradb in hiš premožnih mešcanov. Nekaj zgradb so tudi rekonstruirali in obnovili. Ostanki mesta so od leta 1997 na Unescovem seznamu svetovne kulturne dedišcine kot "izjemno dobro ohranjen primer velikega rimskega kolonialnega mesta na robu imperija".

Ustanovitev in rimsko obdobje

Plodna okolica Volubilisa je bila naseljena vsaj od pozne atlantske mlajše kamene dobe pred približno 5000 leti. Arheološka izkopavanja so odkrila kamenodobno loncenino, primerljivo z loncenino z Iberskega polotoka.[1] Od 3. stoletja pr. n. št. so temu ozemlju vladali Fenicani oziroma Kartažani, kar dokazujejo ostanki templja punskega boga Baala ter keramika in kamni z napisi v fenicanskem jeziku.[2]

Izvor imena Volubilis ni znan. Ime bi lahko bilo latinizirana oblika berberske besede oualilt in pomeni oleander, ki raste na robovih vadija Khoumane.[3]

Mesto je stalo na ozemlju Mavretanskega kraljestva, ki je po padcu Kartagine leta 146 pr. n. št. postalo od Rima odvisna država.[2] Punski vpliv je kljub temu trajal še dolgo po rimski zasedbi, kar dokazujejo mestni magistrati, ki so še dolgo po padcu Kartagine obdržali kartažanski naziv sufet.[4] Cesar Avgust je leta 25. pr. n. št. za mavretanskega kralja imenoval Nuba II. Numidijskega, ki je zacel v Volubilisu graditi svojo prestolnico.[5] Juba se je šolal v Rimu in je bil porocen s Kleopatro Seleno II., hcerko Marka Antonija in Kleopatre. On in njegov sin Ptolemej sta bila zelo romanizirana kralja, cetudi sta bila berberskega porekla. Njuna naklonjenost rimski kulturi se jasno odraža tudi v zasnovi Volubilisa.[2]

Po Klavdijevi prikljucitvi Mavretanije k Rimskemu cesarstvu leta 44 je mesto zaradi pridelave žita in oljcnega olja in prodaje divjih živali za gladiatorske predstave zelo obogatelo in se razširilo. Na svojem višku v poznem 2. stoletju je imelo okoli 20.000 prebivalcev, kar je bilo za rimsko provincijsko mesto zelo veliko.[6] Dokaj naseljena je bila tudi okolica mesta, saj so tam odkrili vec kot petdeset vil.[7] Rimski geograf Pomponij Mela ga v 1. stoletju n. št. v svojem delu De situ orbis, Libri III, opisuje Volubilis kot "eno od najbogatejših malih mest v Mavretaniji".[8] Mesto omenjata tudi Plinij starejši in v 2. stoletju n. št. Antoninov itinerar, seznam poštnih postaj in razdalj na cestah Rimskega imperija. V itinerarju je omenjen kot Volubilis Colonia.[9] Med mešcani so prevladovali romanizirani Berberi.[10]

karta Tingiške Mavretanije in rimskih cest

Mesto je postalo upravno središce rimske province Tingiške Mavretanije in ostalo zvesto Rimu tudi po uporu leta 40-44 n. št., ki ga je vodil eden of Ptolemejevih svobodnjakov. Mešcani so bili za zvestobo nagrajeni z rimskim državljanstvom in desetletno oprostitvijo placevanja davkov.[7] Mesto je bilo povišano na položaj municipija in dobilo nov sistem upravljanja: punske sufete so zamenjali letno izvoljeni pari magistratov (diumviri).[10] Položaj mesta je kljub temu ostal težak, ker je bilo zaradi svoje lege na skrajnem jugovzhodnem robu province pod stalnim pritiskom sovražnih in vedno mocnejših berberskih plemen. Za obrambo mesta so Rimljani zgradili obroc petih trdnjav v sedanjih naseljih Ain Schkor, Bled el Gaada, Sidi Moussa, Sidi Saidu in Bled Takourart (anticna Tocolosida).[7] V Sidi Saidu IV. galska konjeniška kohorta in pomožna galska konjeniška enota, v Ain Schkorju hispanske in belgijske kohorte, v Sidi Moussi partske kohorte, v Toscolosidi pa galska in sirska konjenica.[11] Narašcanje napetosti v regiji proti koncu 2. stoletja je prisililo cesarja Marka Avrelija h gradnji 2,5 km dolgega mestnega obzidja z osmimi vrati in 40 stolpi.[7] Volubilis je bil s cesto povezan z Liksusom in Tingisom, sedanjim Tangerjem, s sosednjo provinco Cezarejsko Mavretanijo na vzhodu pa zaradi vmesnega ozemlja berberskega plemena Bakati ni imel nobenih povezav.[7]

Po kaosu krize tretjega stoletja se je rimska oblast v mestu koncala. Rimsko cesarstvo je zaradi niza generalov, ki so si s pomocjo državljanskih vojn, državnih udarov in umorov prilašcali in izgubljali oblast, skoraj razpadlo. Rimska oblast v Mavretaniji je uradno propadla leta 280 in se ni nikoli vec vzpostavila. Prebivalci Volubilisa so propad ocitno previdevali, kar dokazujejo številni novcni zakladi in prefinjeni bronasti kipi, zakopani v vilah premožnih mešcanov. Pod rimsko oblastjo je ostal samo delcek Tingiške Mavretanije. Cesar Dioklecijan je leta 285 reorganiziral ostanke province in obdržal samo ozek obalni pas med Liksusom, Tingisom in Septo, sedanjo Cevto. V Tingisu je bila sicer nastanjena rimska vojska, vendar zaradi domnevno previsokih stroškov ni niti poskušala ponovno osvojiti ranljivih obmejnih regij.[7]

Porimsko obdobje

Panorama Volubilisa, gledana z zahoda. Na levi je staro fenicansko mestno jedro, v sredini sta bazilika in Kapitolinski tempelj, na desni pa Karakalov slavolok.

Ruševine Karakalovega slavoloka; H.P. de La Martinière, 1878

Ruševine bazilike; H.P. de La Martinière, 1878

Volubilis je bil naseljen še nekaj stoletij po odhodu Rimljanov. Do prihoda Arabcev leta 708, [6] ki so mesto preimenovali v Oualila ali Walili, je bil naseljen s Kristjani in Judi. Mnogo njihovih prednikov je zaradi preganjanje in visokih davkov v pribežalo iz Rimskega cesarstva. Vecina mestnega središca je bila opušcena in spremenjena v pokopališce, ker se je vecina prebivalcev preselila na jugozahod na bregove reke Khourmane. Staro rimsko mestno središce, ki je ostalo romanizirano, je od novega loceval zid.[7] Napisi iz zgodnjega 7. stoletja castijo vec clanov gens Julia, ki so bili v tistem casu verjetno vladajoca družina.[12] Zadnji latinski napisi so iz leta 655.[13]

Volubilis je ostal glavno mesto regije še dolgo po prihodu Arabcev. Prihod islama v ta del Maroka potrjujejo arabski novci iz 8. stoletja, ki so jih našli v mestu.[10] Leta 788 je v Maroku zavladal Mula Idris, ustanovitelj Idrisidske dinastije. Bil je neposreden potomec preroka Mohameda, ki je po bitki pri Fakhu leta 787 pobegnil iz Sirije. V Volubilisu je bil razglašen za "poveljnika pravovernih", potem pa so mesto zasedli berberski Avrabi pod vodstvom Išaka Ibn Mohameda. Idris se je porocil z Išakovo hcerko, s katero je imel sina Idrisa II., ki je bil izbran za volubiliškega imama. Idris I. je leta 789 na bližnjem hribu ustanovil istoimensko mesto Moulay Idriss Zerhoun, potem pa so ga leta 791 po narocilu bagdadskega kalifa Haruna Al Rašida umorili.[14][10] Idris II. je kasneje ustanovil svojo prestolnico Fes,[14] s cimer je Volubilis izgubil še zadnje ostanke svojega politicnega pomena.[14]

Mesto je bilo naseljeno še nekaj stoletij, dokler ni v 11. stoletju verjetno povsem izumrlo,[14] njegovo ime pa utonilo v pozabo. Lokalni prebivalci so ga imenovali Ksar Faraoun ali "faraonov grad" v spomin na legendo, da so ga zgradili Stari Egipcani.[15] Nekaj zgradb, cetudi porušenih, se je kljub temu ohranilo, dokler ga ni zacel v poznem 17. stoletju unicevati Mula Ismail, ki je potreboval gradbeni material za svojo novo prestolnico Meknes. Dodatno škodo je povzrocil Lizbonski potres leta 1755. Na vso sreco je mesto leta 1722 narisal angleški antikvar John Windus.[14] 95 let po Lizbonskem potresu je leta 1820 stalo samo še nekaj zgradb.[16]

Arheološka izkopavanja

Rob izkopanega obmocja Volubilisa, na katerem so še vidni tiri ozkotirne železnice, po kateri so odvažali plen

Vecino Volubilisa so izkopali Francozi med svojo vladavino v Maroku od leta 1912 do 1956, vendar so se izkopavanja zacela že nekaj desetletij pred tem. Po letu 1830, ko je Francija zasedla Alžirijo in zacela širiti svojo oblast nad vecino severne, zahodne in srednje Afrike, je bila arheologija tesno povezana s francoskim kolonializmom. Obširne znanstvene raziskave je že v zgodnjih 1830. letih zacela francoska vojska, v 1850. letih pa je raziskovanje ostankov rimskih mest postalo moderno in so se z njim v svojem prostem casu na veliko ukvarjali francoski castniki. V poznem 19. stoletju so se zacela obsežna izkopavanja in restavriranja predislamskih najdišc v severozahodni Afriki, ki so jih opravili francoski arheologi.[17]

Francozi so imeli do zgodovinskih ostankov povsem drugacen pristop kot maroški muslimani. Ropanje afriških zakladov dobro komentira ameriški zgodovinar Gwendolyn Wright, ki pravi: "Muslimanom je smisel za zgodovino in arhitekturo povsem tuj, kar daje Francozom dokaz za prepricanje, da znajo samo oni v celoti ceniti maroško preteklost in njeno lepoto". Emile Pauty z Inštituta za napredne maroške študije (Institut des Hautes Etudes Marocaines) je celo kritiziral muslimane, da jim "minevanje casa nic ne pomeni", in jih obtožil, da bodo "zaradi njihove brezbrižnosti, kakršno so imeli tudi pri gradnji, spomeniki povsem propadli".[18]

Francoski program izkopavanja Volubilisa in drugih mest v Severni Afriki, ki so bila pod njihovo oblastjo (Alžirija in Tunizija), je imel mocno ideološko komponento. Arheologijo rimskih najdišc so uporabili kot instrument svoje kolonialisticne politike, s katero so dokazovali povezavo med anticno rimsko preteklostjo in novimi "latinskimi" družbami, ki jih je Francija gradila v Severni Afriki. V program je bilo vkljuceno odstranjevanje zgradb, zgrajenih kasneje na rimskih ostankih, izkopavanje rimskih mest in vil in obnavljanje najpomembnejših civilnih zgradb, na primer slavolokov. Porušena mesta, med njimi Timgad v Alžiriji, so v veliki meri izkopali in ocistili.

Podobna mnenja kot Francozi so imeli tudi poznavalci iz Zahodne Evrope in Združenih držav Amerike.[19][20][21][22]

Prva sistematicna izkopavanja v Volubilisu je opravil francoski arheolog Henri de la Martinière v letih 1887 in 1892.[23] Leta 1915 je vojaški guverner Francoskega Maroka Hubert Lyautey za izkopavanje Volubilisa zadolžil francoska arheologa Marcela in Jane Dieulafoy. Ker Jane zaradi slabega zdravja ni mogla izvesti zastavljenega nacrta,[24] je vodstvo izkopavanj prevzel Louis Chatelain.[23] Francoskim arheologom je pomagalo vec tisoc nemških vojnih ujetnikov, zajetih v prvi svetovni vojni, ki jih je priskrbel Lyautey.[17] Izkopavanja so se z bolj ali manj pogostimi prekinitvami nadaljevala do leta 1941, ko jih je ustavila druga svetovna vojna. [23]

Po vojni so se izkopavanja nadaljevala pod nadzorom francoskih, po letu 1956, ko je Maroko dobil neodvisnost, pa pod nadzorom maroških oblasti. V program je bilo vkljuceno tudi restavriranje objektov. Karakalovemu slavoluku, ki je bil restavriran že leta 1930-1934, je leta 1962 sledil Kapitolinski tempelj, leta 1965-1967 bazilika in leta 1967 Tingiška vrata. V letih 1952-1954 je bilo konzerviranih in restavriranih veliko zasebnih hiš in mozaikov. V zadnjih letih je bila reastavrirana tudi ena od oljarn v južnem delu mesta in opremljena z repliko rimske stiskalnice za olje.[25] Obnovitvena dela so po mnenju UNESCA do neke mere sporna, ker je "nekaj rekonstrukcij, na primer slavoloka, kapitoline in oljarne, na meji trenutno sprejemljive prakse".[25]

Od leta 2000 izkopavanja vodita University College London in maroški Institut National des Sciences de l'Archéologie et du Patrimoine pod vodstvom Elizabeth Fentress, Gaetana Palumba in Hassan Limana. Nedavna izkopavanja kažejo, da je bil tik pod obzidjem rimskega mesta zahodno od središca mesta morda glavni stan Idriza I.. Izkopavanja znotraj obzidja so razkrila tudi del zgodnjesrednjeveškega mesta.[26] Veliko artefakov iz Volubilisa je razstavljenih v Arheološkem muzeju v Rabatu.

UNESCO je leta 1997 uvrstil Volubilis na seznam svetovne kulturne dedišcine kot "izjemno dobro ohranjeno veliko rimsko kolonialno mesto na obrobju cesarstva".[27]

Tloris in infrastruktura

Volubilis je pred rimsko zasedbo pokrival površino približno 12 hektarjev. Zgrajen je bil v obliki crke V na grebenu med vadijema Fertasa in Humane, približno v smeri sever-jug in po vzorcu, ki je bil znacilen za fenicanska oziroma kartažanska naselja. Obdan je bil z nizom obrambnih zidov.[28]

Pod Rimljani se je mesto zelo razširilo v smeri severovzhod-jugozahod na površino približno 42 hektarjev. Vecina mestnih javnih zgradb je stala v starejšem delu mesta severozahodno od glavnega dekumana (decumanus maximus), ki je razpolavljal rimsko mesto.[23] Dekuman je bil tlakovan. Na obeh straneh je imel plocnik z arkadami, pod katerimi so bile številne trgovine.[29] Mejo med starim in novim delom mesta je oznaceval Karakalov slavolok. Po koncu rimske zasedbe se je akvadukt porušil in mesto se je zacelo širiti proti jugu na zahodni strani vadija Humane.[28]

Glavni dekuman (decumanus maximus

Tingiška vrata, za njimi glavni dekuman 

Notranjost severnega kopališca 

Mesto se je z vodo oskrbovalo po akvaduktu iz izvirov v hribih v zaledju mesta.[30] Akvadukt je bil zgrajen verjetno okoli leta 60-80 in bil kasneje veckrat obnovljen.[31] V mestu je potekal pod drugim dekumanom (decumanus secundus), vzporednim z glavnim dekumanom, in se iztekal v velik vodnjak v središcu mesta blizu Karakalovega slavoloka.[2] Do hiš in javnih kopališc je bilo razpeljano dovršeno omrežje vodnih kanalov, od tam do reke pa sistem odtocnih kanalov za odplake.[30]

Vecina predrimskega obzidja je bila nadgrajena ali porušena. Ohranilo se je samo 77 metrov izvirnega obzidja, zgrajenega iz zidakov iz blata na kamnitih temeljih.[10][31] Rimsko obzidje je bilo dolgo 2,6 km in v povprecju debelo 1,6 m. Zgrajeno je bilo iz gramoza in obklesanega kamna in je še vidno.[23][31] V obzidju je bilo na razdalji približnop 50 m 34 stolpov in šest glavnih vrat z obrambnimi stolpi.[29] Tingiška vrata so bila v severovzhodnem delu obzidja.[28] Zgrajena so bila leta 168/169, kar dokazuje novec, ki so ga vanje zavestno vgradili graditelji.[29]

Zgodnjesrednjeveško obzidje, ki je branilo vzhodno stran novega stanovanjskega dela mesta, stoji zahodno od Karakalovega slavoloka. Zgrajeno je bilo proti koncu rimskega obdobja, verjetno v 5. ali 6. stoletju, iz kamna, ki so ga dobili iz porušenih zgradb v opušcenem delu mesta.[7][31]

Trgovina

Replika rimske stiskalnice za olje v Volubilisu

V rimskih casih je bil Volubilis velik proizvajalec oljcnega olja. Ostanki oljarn, mlinov in stiskalnic so še vedno dobro vidni. Ena od oljarn je obnovljena, vkljucno s stiskalnico za olje.[32] Oljcno olje ni bilo samo živilo, ampak se je uporabljalo tudi v svetilkah, kopališcih in zdravilstvu. Hranili so ga v amforah.[31] Oljcne tropine so uporabili za živinsko krmo, posušene pa za kurjavo v kopališcih.

V Volubilisu so do sedaj odkrili 58 mest, na katerih so pridelovali olje, in nic manj kot 121 trgovin, med njimi mnogo pekarn.[33] Sodec po velikem številu izdelkov iz brona, bi lahko bila v mestu tudi livarna brona ali središce za distribucijo bronastih izdelkov.[34]

Pomembne zgradbe

Nacrt mesta

Ceprav je izkopana samo približno polovica Volubilisa, so že odkrili nekaj pomembnih javnih zgradb, med njimi baziliko in slavolok, ki sta delno rekonstruirana. Izkopanih je veliko zasebnih zgradb, med katerimi so tudi razkošne hiše mestne elite. Slednje so še posebej znane po prefinjenih mozaikih, ki so ostali na krajih, kjer so jih odkrili.[6] Vecina hiš je zgrajena iz lokalnega sivo modrega apnenca. Ostankov predrimske punske naselbine je malo, ker so prekriti s kasnejšimi rimskimi zgradbami.[10]

Sredi izkopanega obmocja med starim in novim delom mesta je velika gomila, katere izvor in namen nista znana. Njen namen poskuša pojasniti vec teorij, ki trdijo, da gre za grobišce, nekakšno versko zgradbo, pogrebni spomenik ali celo spomenik rimski zmagi, vendar nobena še ni potrjena.[10]

Javne zgradbe

Najpomembnejši javni zgradbi v središcu mesta sta bazilika in tempelj, posvecen Kapitolinski triadi.

V baziliki, ki je bila dograjena med vladavino cesarja Makrina na zacetku 3. stoletja in je ena od najbolj dovršenih rimskih bazilik v Afriki,[35] je bil sedež sodstva in mestne uprave. Njeni arhitekti so se verjetno zgledovali po baziliki v Leptis Magna v Libiji.[36] Dolga je 42,2 m, široka 22,3 m in je prvotno imela dve nadstropji.[31] V notranjosti je dvojno stebrišce, na obeh koncih pa apsidi, kjer so sedeli magistrati. Prednja stena bazilike s stebrišcem je obrnjena proti forumu, kjer je bila tržnica. Na forumu, ki meri 1.300 m2,[35] so bili tudi manjši templji in uradi in številni kipi cesarjev in lokalnih dostojanstvenikov, od katerih so se ohranili samo podstavki. O javnih zgradbah, ki so v Volubilisu stale pred zacetkom 3. stoletja, je malo znanega, ker so vidni samo njihovi temelji, zgrajeni na še starejših zgradbah.[37]

Kapitolinski tempelj stoji za baziliko na prostoru, ki je bil prvotno morda arkadno dvorišce. Oltar stoji na dvorišcu pred stopnišcem s trinajstimi stopnicami, ki vodijo do enoprostorskega templja,[31] obdanega s korintskimi stebri.[35] Tempelj je bil posvecen trem glavnim rimskim božanstvom, Jupitru, Junoni in Minervi, in je imel pomembno vlogo v mestnem življenju. Pred njim so potekali shodi, na katerih so prosili za pomoc bogov ali se jim zahvaljevali za uspehe v velikih dosežkih, na primer za zmage v vojnah.[35] Postavitev templja, ki je obrnjen proti zadnji steni bazilike, je precej nenavadna, zato se domneva, da je bil zgrajen na mestu prejšnjega svetišca.[38] Napis, ki so ga odkrili leta 1924, dokazuje, da je bil zgrajen leta 218. Na ograjenem prostoru templja so še štiri manjša svetišca, od katerih je bilo eno posveceno boginji Veneri.[31] Tempelj je bil delno obnovljen leta 1955, bolj obširno pa leta 1962, ko so bili obnovljeni vecji del stopnišca, notranji zidovi in stebrišce.

V mestu je bilo še pet drugih templjev, od katerih je najbolj znan tako imenovani Saturnov tempelj, ki je stal na vzhodni strani Volubilisa.[31] Zdi se, da je bil zgrajen na punskem templju, posvecenem bogu Baalu, ali pa je bil samo preurejen.[39] Svetišce s tristranskim portikom je bilo obzidano. V notranjosti je bil majhen enoladijski tempelj, zgrajen na nizkem podiju.[31] Povezovanje templja s Saturnom je zgolj hipoteticno in ni splošno sprejeto.[40]

Zunanjost bazilike v Volubilisu 

Notranjost bazilike 

Kapitolinski tempelj 

V Volubilisu so bila najmanj tri javna kopališca. V Galienovem kopališcu so še vidni mozaiki, ki jih je cesar preuredil v 260. letih. Kopališce je po obnovi postalo najbolj ekstravagantno mestno kopališce.[41] Najvecje je bilo bližnje severno kopališce, ki je imelo površino okoli 1.500 m2 in je bilo zgrajeno verjetno v casu cesarja Hadrijana.[38]

Karakalov slavolok

Karakalov slavolok je ena od najbolj prepoznavnih znamenitosti Volubilisa, ki stoji na koncu glavne mestne ulice – glavnega dekumana. Slavolok ni kakšen izjemen arhitekturni dosežek,[31] vendar tvori pozornost vzbujajoc kontrast manjšim Tingiškim mestnim vratom na drugem koncu glavnega dekumana. Slavolok je dal zgraditi mestni guverner Mark Avrelij Sebasten leta 217 v cast cesarja Karakala in njegove matere Julije Domne, ker je malo pred tem sam obiskal Afriko in podelil rimsko državljanstvo vsem prebivalcem rimskih provinc. Karakala in Julijo Domno je še pred dokoncanjem slavoloka umoril uzurpator Makrin.[38]

Slavolok je zgrajen iz lokalnega apnenca. Na vrhu je bil prvotno bronast bojni voz, ki ga vlece šest konj, na stebrih pa kipi nimf, ki vlivajo vodo v marmorne bazene ob vznožju slavoloka. Na medaljonih sta bila upodobljena tudi doprsna kipa Karakala in Julije Domne, ki sta unicena. Slavolok so nepopolno in nenatancno obnovili Francozi v letih 1930-1934.[38] Napis na vrhu slavoloka je rekonstruiran iz fragmentov, ki so bili razmetani okoli slavoloka in so jih našli leta 1722.[31]

Severna stran Karakalovega slavoloka 

Posvetilni napis 

Južna stran Karakalovega slavoloka 

Napis se po razširitvi kratic bere:

IMPERATORI CAESARI MARCO AVRELLIO ANTONINO PIO FELICI AVGVSTO PARTHICO MAXIMO BRITTANICO MAXIMO GERMANICO MAXIMO

PONTIFICI MAXIMO TRIBVNITIA POTESTATE XX IMPERATORI IIII CONSVLI IIII PATRI PATRIAE PROCONSVLI ET IVLIAE AVGVSTAE PIAE FELICI MATRI

AVGVSTI ET CASTRORVM ET SENATVS ET PATRIAE RESPVBLICA VOLVBILITANORVM OB SINGVLAREM EIVS

ERGA VNIVERSOS ET NOVAM SVPRA OMNES RETRO PRINCIPES INDVLGENTIAM ARCVM

CVM SEIVGIBVS ET ORNAMENTIS OMNIBVS INCOHANTE ET DEDICANTE MARCO AVRELLIO

SEBASTENO PROCVRATORE AVGVSTI DEVOTISSIMO NVMINI EIVS A SOLO FACIENDVM CVRAVIT

kar pomeni:

Za imperatorja cezarja Marka Avrelija Antonina (Karakala), hvalevrednega, srecnega avgusta, najvecjega zmagovalca v Partiji, najvecjega zmagovalcu v Britaniji, najvecjega zmagovalca v Germaniji, vrhovnega svecenika, dvajsetkratnega nosilca tribunske oblasti, štirikratnega cesarja, štirikratnega konzula, oceta države, prokonzula in Julijo Avgusto (Julijo Domno), hvalevredno, srecno mater ljudstva in senata in države, za njegovo izjemno in posebno dobroto do vseh, ki je vecji od vseh princepsov, ki so prišli pred njim, je skupnost prebivalcev Volubilisa poskrbela za postavitev tega slavoloka, sezidanega od tal, vkljucno s vozom, ki ga vlece šest konj, in vsem okrasjem, z Markom Avrelijem Sebastenom, prokuratorjem, ki je najgloblje vdan božanskemu avgustu in je sprožil gradnjo slavoloka in ga posvetil.

Hiše in palace

Hiše v Volubilisu so zelo razlicne: od enostavnih dvosobnih iz blata zidanih hiš revnejših prebivalcev do bogato okrašenih palac.[37] Hiše premožnim mešcanov z mozaiki dokazujejo, da je bilo mesto dokaj bogato. Nekateri veliki mozaiki so še vedno na kraju, kjer so jih odkrili. Hiše so dobile imena po mozaikih ali drugih najdbah, ki so jih odkrili v njih.

Mozaik Dioniza in spece Ariadne v Efebovi hiši 

Mozaik Štirje letni casi v Hiši Herkulovih junaštev 

Venerina hiša: mozaik Diane z nimfami, ki so presenetile Akteona med kopanjem 

A bronze bust of the head and shoulders of a middle-aged man, with the word "CATO" inscribed across the chest

Bronast doprsni kip Katona mlajšega, ki so ga leta 1918 odkrili v Venerini hiši

V isti stavbi so leta 1918 odkrili izjemno dobro ohranjen bronast doprsni kip govornika in enega od glavnih Cezarjevih nasprotnikov Katona mlajšega, ki je zdaj razstavljen v arheološkem muzeju v Rabatu. Kip je ob odkritju še stal na svojem prvotnem podstavku. Izdelan je bil v Neronovem ali Vespazijanovem obdobju in bi lahko bil kopija Katonovega kipa, ustvarjenega po njegovi podobi ali kmalu po njegovi smrti.[33]

Drug izjemen doprsni kip, ki prikazuje helenisticnega princa, so odkrili v pekarni nasproti Venerine hiše. Zdi se, da je bil izdelan v istem casu kot Katonov. Tudi ta kip je razstavljen v Rabatu. Tretji kip v muzeju v Rabatu se obicajno istoveti z Jubom II., vendar bi lahko bil tudi Hijeron II. Sirakuški, Kleomen III. Špartanski, Juba I. ali Hanibal.[50]

cesarska mesta

NA VSTOPNO  STRAN