Galicija

Page d'aide sur l'homonymie Ne zamenjavati s spansko Galicijo (Sv Jakob v Komposteli)

Galicija

Blason

 

Zgodovina in dogodki

1084

Kneževina Galicija

1199

Združitev z Volhinijo, Royaume de Galicie-Volhynie

1349

V nasledstvo pade pod Poljsko

1772

Vkljuitev v avstrijsko cesarstvo

1921

Prikljucitev ponovno Poljski

1939

Sovjetska zveza si pripoji vzhodno Galicijo

1941

Nemški rajh aneksira Galicijo (Glavna vlada na poljskem zasedenem ozemlju)

1945

Ceplenje Galicije med Sovjetsko zvezo in Ljudsko republiko Poljsko

1991

Galicija je podeljena na ukrajinske oblasti: Lviv, Ivano-Frankivsk, Ternopil et Tchernivci

Galicija (po ukrajinsko ???????? - Halycyna, po nemsko Galizien, po poljsko Galicja, po madžarsko Gácsország, po ceško  Halic, v jidiš jeziku:  ???????? - Golicje, po tursko Galiçya, po romunsko Galitia, po rusko ??????? - Galicija, ) je zgodovinska pokrajina vzhodne Evrope, razdeljena sedaj med državama Poljsko in Ukrajino. To je bila regija - pokrajina nekakšna odskocna deska za prehode  in križišce  raznih kultur  med drugim cesarstva  Habsburškega in  Ruskega imerija, med rimskim katholicizmom in  ruskim pravoslavjem.

Dežela je bogata na multikurturni zgodovini, zaznamovana preko stoletij med drugim tudi z judaizmom in Armenci. V 20 stoletju tragicnega obdobja galicijske zgodovine, je bila teater spopadov v Prvi svetovni vojni, žrtev Nacisticnih razdejanj in pokolov in zatem pa še sovjetskega komunizma ( leta lakote in smrti po gulagih)

Ne smemo jo zamenjavati s špansko Galicijo, ki avtonomna pokrajina ob atlantskem oceanu in z Galacijo, ki je pokrajina v turški Anatoliji, kajti vse tri imajo ime keltskega  in indo-evroskega  izvora -- gall = petelin

Pred prvo svetovno vojno je ta provinca  78.000 km² pripadala Avstro-ogrskemu cesarstvu plemenitih Habsburžanpov. Njeno glavno mesto  Lviv (ukrajinsko : ????? (Lviv), po francosko : Léopol, poljsko : Lwów, po nemsko : Lemberg, po judovsko: ??????? (Lemberg) ali ???????? (Lemberik), in se po rusko : ????? (Lvov)), je osnoval v 13.stoletju Danilo1 Galicanski kralj Halicine

Toponimija

Galicija dolguje svoje ime mestu Halyc (ou Galic), mesto ob reki Dniestr, nekdanja prestolnica kneževine Galicije in kraljevine Galicije -Volhinije v casu XIIe stoletja do  XIVe stoletja . Ime Halyc naj bi bilo keltskega porekla, ostanek galcev iz rimskega obdobja. Precej entnografov smatra de ena gorska etnicna skupnost v Karpatih imenovana Boyko, bi bili možni potomci Bojanov keltskega plemena ki je živelo v Srednji Evropi.

Zemljepis

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/5/53/Map_of_Ukraine_political_Galicia.png/435px-Map_of_Ukraine_political_Galicia.png

Vzhodna Galicija v danasnji Ukrajini

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/b9/Galicia_1897_1.jpg/435px-Galicia_1897_1.jpg

Kraljevina Galicija in Lodomerje 1897

V Galiciji se tudi  nahaja najvišji vrh Karpatov Hoverla w nadcorsko višino od 2060 metrov,

Zgodovina  Rutensko kraljevstvo

Slovani takoimenovani Beli Hrvatje v sredini VI stoletja preženejo germanska in keltska plemena iz teh predelov in se povežejo v IX stoletju z veliko Moravsko in Ceško. Poljski kralji in Kijevski knezi pa se tudi stalno prepirajo glede Galicije vse tu do XI stoletja.

Leta 1084 neodvisne kneževine nastanejo v Przemysl, Terebovlia et Zvenyhorod, katerim vlada Rostislav pl, Tmutarakan zatem pa so že Riurik, Vassilko in  Volodar iz dinastije Riourikidov. Leta 1141 Vladimirko pl. Galicijski vse to združi v eno samo kneževino in prenese sedež v Halic.  Za casa Jaroslava Ier Osmomysla Galicija pozna en velik gospodarski napredek in poveca svoje ozemlje tja do Donave in do pristanišca v Galati (Konstantinopel) - razcveti trgovina z bizantiskim cesarstvom in prevzame celo ozemlje današnje Bolgarije. V letu 1199 Roman Volhynski imenovan tudi Veliki, zavzame Galicijo in ustanovi dvojno kraljestvo Galicije-Volhinije, katerega Halic je bila prestolnica.

V casu mongolskih vpadov leta 1241 sta bili Galicija Volhinija  zelo prizadeti in pustošeni, vladarji te dežele pa so iskali zavetja in zveze na zahodu in želeli dobro povezavo z katoliško Cerkvijo. Daniel 1 katerega je posvetil in okronal papež Inocencij IV leta 1253 kakor tudi njegov sin Leon Prvi minimizirata mongolski vpliv nad njihovim kraljestvom. Pod njigovo oblastjo je Galicija-Volhinija imela eno obdobje hitrega gospodarskega napredka. Vec mest je bilo ustanovljenih kot na primer LVIV, ki je tako pritegnil trgovce, obrtnike in rokodelce, nemškega, judovskega in armenskega porekla. 

Galicija poljska

Po smrti Leona ll in Andreja ll, zadnjih kraljev iz dinastije Romana Velikega, ki sta verjetno izginila v borbi proti Mongolom leta 1323, njun necak izhajajoc iz veje Mazovijev in iz dinastije Piastov se povzpne na prestol pod imenom  Boleslav Jurij II. Leta 1340 je bil zastrupljen. Tako se zacnejo prepiri med Poljsko in dinastijo Pijast ki si lastita prestol, veliko vojvodstvo Litve in Ogrske, katerih kralji si tudi pridržujejo pravico naslova kraljev Galicije in Lodomerije  (latinizirano ime Volhinije) 

Vecina spornega ozemlja se je delila in pripadla kralju Poljske Kazimirju Velikemu in z tem se je zacela na veliko polonizacija in pokrajine so padle pod zelo velik in premocan vpliv Katoliške Cerkve, katera se pod Ludvikom Velikim  na veliko in vecinsko usidra v tej pokrajini. V letu 1378 Galaicijo prikljucijo Ogrski. Po smrti Ludvika leta 1382, veliki vojvoda Litve Ladislav II Jagellonski poroci kraljico Poljske Hedwigo, tako dvoje kraljestev postane eno.  1387 Ladislav Jagelonski prevzame Galicijo in jo prikljuci Poljski  in tako je pod Poljsko do casa prve delitve Poljske v letu 1772.

V letu 1569 Lublinska zveza spremeni Poljsko in Litvo v Republiko dveh narodov in Galicija je bila v tem casu podeljena na vojvodstva:

V casu poljskega prestolovanja je imela Galicija obdobje dobrega napredka. Številna mesta kot na primer  Lvov dobijo tako imenovano Magdebursko pravico. Opirajoc se na lokalno prebivalstvo in verske skupnosti, se ti veliki trgovski centri še razvijejo v Galiciji, izviri napredka ki pa še danes pricajo s spomeniki renesanse in baroka .

Zaton polskega kraljestva se zacenja v XVIII stoletju z nizom vojn ki se jih je imenovalo kar Vesoljni potop, med njimi tudi vstaja ukrajinskih Kozakov, ki jih je vodil Bogdan Hmelnicki med leti 1648 do 1667 ter zatem še okupacija s strani Švedske leta 1655. Kljub povezavi z jezikom Hmelnickovih kozakov in po veri, ta ruternska vecina (ukrajinska) prebivalcev Galicije  ostane zvesta kralju Poljske , kljub napadom Hmelnickega ki je bil najprev v paktu in povezavi z Tatari in zatem kasneje z Moskoviti. Lviv je vzdržal dvoje obleganj in sicer 1648 in 1655. Kozaki so vodili pogrome  in zverinstva proti ukrajinskim Judom, cesar  pa niso uspeli delati istega z judovskim prebivalstvom v Galiciji, kajti vsi prebivalci poljskega, armenskega rutenskega in judovskega porekla so držali skupaj. Medtem ko je vecina prebivalstva Ukrajine priznala carsko oblast v Moskvi po nagodbi iz Pereislava leta 1654, Galicija je ostala povezana na Poljsko.

Delitev Poljske  

Propadanje Poljske je ponudilo Prusiji, Avstriji in Rusiji razlog da se zbližajo in tako napravijo politicni pritisk na Poljsko.

Zacetkom 18 stol, Poljska, ki je bila ena najbolj tolerantnih držav v Evropi v casu protestantizma, zacenja z obdobjem Proti-Reforme. Lov na nekatolike in verske diskriminiacije so dale poljskim sosedom možnost da so se vmešale v notranjo politiko pod predpostavko da bodo zašcitile njihove verske manjšine.

5 avgusta 1772, Prusija, Rusija in Avstrija, najprej malo zadržane, so napravile Sanktpeterburški dogovor da si razdelijo Poljsko in k sebi prikljucijo ozemlja, ki jih najbolj zanimajo. In tako se je izmaknila vojna med Rusijo in Avstrijo na racun Poljske.

Ob priliki prve delitve Poljske Prusija dobi velik del zahodne Prusije brez Dantziga ni Thorn-a Emerland in distrikt Notec. Rusija si prikljuci dežele, kjer so prebivali Rusi in Ukrajinci to je vzhodno od Daugave in reke Dniepr in še poljski del Livonije Avstrija si odreze južno polovico Male Poljske katere tvorijo nekdanje vojvodine Auschwitz, Zator, Zips in Galicijo. Poljska država bo še obstajala samo  z dvema tretjinama njenega teritorija in polovico njenega prebivalstva

Marija-Terezija Avstrijska, hcerka Karla VI je bila kraljica Ceške in Ogrske in zatec najvovodinja Avstrije po smrti njenega oceta leta 1740. Po smrti svojega moža  Franca Lotarinškega imenuje svojega sina Jožefa I kot soregenta. Po materini smrti 1780 je sam vladal še 10 let pozneje ko je tudi on umrl po materini smrti. Pogodba z Poljsko o predaji Galicije je  Avstrija podpisala šele 1773. Marija Terezija se ne bi udelešila delitve Poljske, ce ne bi bilo pritiska za to s strani njenega sina, kajti Marija Terezija je smatrala ta podpis kot sramotom kar se tice pogleda na pravice narodov.

Tekom desetletij ki so sledila tej delitvi, na tisoce družin ki so prišle iz Palatinata so emigrirale v Galicijo in tako so naselili nove še ne obstojece vasi in so tako v teh krajih  postali takoimenovani nemsko govoreci  otoki                                                                                                                                      Ob priliki drugega kosanja Poljske leta 1793, si Rusija  vzame Volhinijo in Vzhod Podolja. Dve leti pozneje ob tretjem kosanju Poljske veliki teritoriji centrale Poljske padejo v roke Avstriji in to pod imenom Zahodna Galicija, ki pa so bili potem vrnjeni Varsavskemu vojvodstvu  ob priliki podpisa Schönbrunskega miru 1809, ki ga je izsilil Napoleon. Kasneje si je ta teritorij k sebi pripojilo rusko cesarstvo z podpisom  Dunajskega kongresa. 1810 Avstrija prepusti okraje Cernopil in Cortkov Rusiji , samo jih dobi vrnjene nazaj ob priliki Pariškega dogovora 1814.                                                                                                                             Bukovina, katero je zavzela Rusija leta 1774 in je bila preje pod rusko in turško oblastjo je bila pripojena Galiciji 1786 leta in pozneje 1849 pa postane neodvinska avstrijska dežela. Ob priliki Dunajskega kongresa  Krakow in okolica ki sta bili povezani v Krakovsko republiko pod zašcito rusko-avstrijske-pruske koalicije. Toda zaradi nemirov po Poljskem leta 1846 so to krakovsko republiko enostavno pripojili Galiciji.

Avstrijska Galicija se je raztezala dalec v notranjost današnje Ukrajine in od leta 1846 pa so ji bili dodani še Krakovija, Tarnow in Rzeszow.  Uradno ime province pa je bilo Kraljevina Galicije in Lodomerije z velikim vojvodstvom Krakowa in vojvodstvoma Auschwitz in Zator

Galicija ob priliki prikljucitve Avstriji  

Potem ko je Galicija prišla pod avstrijsko oblast je le ta organizirala javni popis prebivalstva z pomocjo vojaštva. Galicija je imela 1773 leta  2.6 miljona prebivalcev ki so prebivali v 280 mestih in 5500 vaseh. Preštelo se  je še 19000 družin "modre krvi" - noblese ki so štele 95000 prebivalcev.  Število kmetov je bilo 1.86 miljona to je vec kot 70 % prebivalstva. Majhno število med njimi so bili kmetje ki so posedovali lastno kmetijo, medtem ko pa jih je bilo 84% skoraj brez zemlje ali pa še to z zelo malo posesti.

Pokrajina je štela 4000 katoliških cerkva, 244 judovskih shodnic ali sinagog, in šse 16 000 gostiln, to se pravi en gostilna na 160 prebivalcev. Zatem se je naštelo še 216 kloštrov in 363 gradov. Bivališca je imelo 161 tisoc kmeckih ali gosposkih gospodinjstev, 15 700 prebivališc je imela judovska skupnost in bilo je še 322 000 kmeckih hiš imenovanih halupa  te pa so bile brez dimnikov (crna kuhinja)

Sestava prebivalstva

Nobena avstrijska provina ni bila tako mešana z prebivalstvom kakor prebivalstvo Galicije:Ruteni Poljaki, Nemci, Arménci, Judje, Moldavci, Ogri-Madžari, Cigani

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/4/47/Austria_Hungary_ethnic.svg/330px-Austria_Hungary_ethnic.svg.png

Etnicna sestava Avstroogrske leta 1910 klikni na sliko za povecavo

Nekdašnje statistike nam dajo podatke o prebivalstvu Poljakov, Rutenov in Judov. Samo zelo težko je delati razliko kateremu narodu ti ljudje pripadajo etnicno, jezikovno ali narodnostvo, kajti ob priliki štetja se je vse baziralo na jezik katerega si govoril in ne na narodnost. Vera je se najbolj dolocevala kam kdo spada: Poljaki so bili rimo-katoliki, medtem ko pa so bili Ruteni Grko-katoliške ukrajinske cerkve. Ti se nazivajo tudi "uniati", kajti priznvajo Papeža kot vrhovnega poglavarja Cerkve. Cerkve grkokatolikov so organizirane na sinodalni bazi in zelo malo hierhierizirane. Vpliv laikov in države v Cerkvi uniatov je zelo mocan. Pri duhovnikih ne poznajo celibata. Sovraštvo med Poljaki in Ruteni ni prihajalo samo od gospodarskega zapostavljanja Rutenov s strani poljske noblese, temvec tudi zaradi verskih predsodkov, kljub temu da sta bili obedve etnicni skupnosti pokorni in verni rimskemu Papežu

Tretja velika verska skupnost pa so bili Judje, in teh  vecina se je zelo trdno držala svoje vere. Judje iz Galicije so pripadali v vecini Aškenazom, ki so emigrirali iz nemških dežel v Srednjem Veku. Vcasih se je našla tudi kakšna judovska sekta kot na primer Karaiti, ki so se karakterizirali po striktnem spoštovanju božje besede in obredov.                                                                                                                               Obe kršcanski Cerkvi po važnosti skoraj enake sta imeli svojega šefa v Leopolu - LVIVU - en nadškof za rimokatolike in en metropolit za uniate. Judje so bili podvrženi avtoriti judovskega rabina v njihovem okraju, ali šefu njihove etnicne skupnosti. Protestantje Augsburgskega obreda  so prišli pozneje kot kolonizatorji, so imeli tudi svojega šefa "superintendenta", ki je bival tudi v Lemberg-u Lvovu.

Narodnostna sestava Galicije, v zacetku XX stoletja

 

Galicija vzhodna
55300 km²

Galicija zahodna
23200 km²

Rutèni (Ukrajinci)

64,5 %

13,2 %

Poljaki

21,0 %

78,7 %

Judje

13,7 %

7,6 %

Nemci

0,3 %

0,3 %

Drugi

0,5 %

0,2 %

Administracija

Iz zornega kota Poljakov, prikljucitev dežele v avstrijsko cesarstvo se je smatralo arbitrarno. Cesar iz Dunaja postane simbol te okupacije ki jo smatrajo Poljaki kot ilegalno. Tako sta zaradi te aneksije gospoda predvsem poljskega porekla (redkokdaj rutenska ze polonizirana) ter visoka duhovšcina izgubili ogromno privilegijev. Medtem ko pa se je kmetstvo v glavnem rutenskega porekla oklenilo avstrijskega cesarja zaradi ukinitve tlake in desetine zemljiškemu ali cerkvenemu gospodu, ki ga je izvedel cesar Jožef II v letih  1781-1785.

Vse avstrijske mere ki so jih vpeljali Habsburzani so bile pogojene z efikasno burokracijo , katera ni bila prej prisotna v Galiciji. Tako niso bili samo zdravniki, profesorji, tehniki ali juristi poslani v Galicijo, temvec tudi dosti državnih funkcionarjev katere pa je poljsko prebivalstvo ignoriralo in jih smatralo kot okupatorje. 1776 provinca šteje 724 funkcionarjev, ta številka pa se tekom nadaljnih štirih let povzpne na 17135. V Lvovu, kjer se je nastanila centralna administracija , imenovana tudi Gubernium, jo je vodil guverner, katerega je imenoval cesar. Vzpoztavitev te administracije je prispevala novemu mestnemu zagonu, ki ja je mesto izgubilo po zlatih casih v teku Renesance (Preporoda) Trgovski mesti kar se da najbolj imenitni sta bila Lwów/Lemberg/Lviv in Brody.

Kljucni datumi

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/a/a3/Alex_K_Halych_2.svg/165px-Alex_K_Halych_2.svg.png Grb Kneževine Galicije 

Galicija je bila naseljena v casu Ptoléméja   z germansko-keltskimi plemeni kot so Lugieni (ki štejejo sem še (H)Ariije,  (H)Elvecone, Naharvalije,  Manime in  (H)Elisiece), privzete kulture iz Przeworska katere le ta opiše v svoji Géographie pokrajina je poseljena tudi z Vandali in Goti pred padcem rimskega cesarstva.

1141Kneževina Galicija se pojavi in sprejme za prestolnico mesto Halych

1199, Galicija in Volhinija se združita v kraljevini  Galicije-Volhynije (Lodomérie) pod Romanom Velikim

1349, po smrti zadnjih kraljev iz dinastije, ki jo je ustanovil Roman Veliki, je Galicija  porikljucena leta 1340 kraljevini  Poljski to je v casu kralja  Kasimir III Veliki (Kazimierz Wielki)

1648-1655,  se upira in brani pred vpadi kozakov Bogdana Hmelnickega v zvezi z Tatari iz Krima in  pozneje z  moscoviti

1772, v casu prve delitve Poljske, postane Galicija  avstrijska in bo ostala do 1914

1914, jo zasede ruska cesarska vojska v casu prvih vojaških operacij v prvi svetovni vojni (bitke pri Krasniku in Lembergu).

1915, je ponovno zasedena s strani Avstrijskih vojakov.

1918, jo zasedejo poljske cete ob priliki poljsko-ukrajinske vojne

1921, po Pogodbi iz Rige, zahodna Galicija je dodeljena Poljski in tako ostane do  1939.

1923,, Vzhodna Galicija je prikljucena tudi Poljski

1939, po unicenju  Poljske, vzhodno in zahodno Galicijo si prikljuci Sovjetska zveza po dogovoru nemško-sovjetskega pakta

1941, obe Galiciji zavzamejo nemške cete.Specializirane nacisticne cete (SS-Einsatzgruppen) stremijo za sistematskim unicenjem in likvidacijo judovskega življa brez primere kjerkoli v zgodovini številna judovska populacija je prepeljana v koncentracijska taborišca ali taborišca dokocnega unicenja.

1943,  Reichsführer SS Heinrich Himmler  odredi da se ustanovi Divizija Waffen SS sestavljena iz ukrajinskih prostovoljcev iz Galicije (Division SS Galizien).

1944,  Galicijo zasede Rdeca armada n zavzame Lviv  28 julija.

1945, je razdeljena  po liniji Curzon (pobudo daje Lord Curzon tekom druge pariške mirovne konference Paris 8 décember 1919) in po delitvi dogovorov v Jalti, meja  ki gre od Litve  na vzhodu pri Przemyslu na Poljskem do zahodno pri Lvivu (Lwówu) v  Galiciji Vzhodni del linije Courzon je prikljucen Ukrajini , to je ena od republik Sovjetske zveze.

Zgodovina pretresov in travm

Od slabo dostopne in brez prepirov je Galicija pod avstrijsko krono, doseže vrhunec vrenj in problemov  med prvo svetovno vojno, kjer so se zgrabili Poljaki in Ukrajinci ter Judje

Po padcu avstro-ogrskega cesarstva v oktobru 1918 se usnuje tu kratkotrajna Ljudska republika zahodne Uklrajine. Ta mlada država z cisto novo ukrajinsko armijo se brani pred poljskimi cetami, ki zasedejop prestolnico in kasneje julija 1919 še celotno ozemlje. Zmagoviti Poljaki pri Lvovski bitki , vojska in civili vodijo trodnevni pogrom v Lwow-u

V sredini trideset let prejsnjega stoletja Pilsudski, ki je želel napraviti veliko multietnicno Poljsko, ga prehiti agresivna polonizacija teh krajev odprto antisemitska ki je zahtevala "pacifikacijo" ukrajinskih vasi. Galicija je bila zatem vkljucena k vzhodnim poljskim ozemljem zahvajujoc se istocasno oktobrski ruski revoluciji. Provinca izgubi avstrijsko ime in naziv in zahodna Galicija je sedaj v  Malopolski ("Mala-Poljska").

En 1939, en vertu de l’accord secret Molotov-Ribbentrop, tandis que l’Allemagne envahit la moitié occidentale de la Pologne, l’Union soviétique met la main sur sa partie orientale. L’Union soviétique y mène une politique de collectivisation forcée et de mise au pas idéologique, assortie d’une violente répression (déportations, emprisonnements, exécutions) qui touche les élites politiques, économiques et intellectuelles polonaises, ukrainiennes et juives, ainsi que les nationalistes ukrainiens et polonais.

Sinagoga Beis Aharon V'Yisrael v Lvivu je sluzila kot stala nacistom,potem kakor skladisce v casu sovjetov in ponovno kot shodnica se odpre sele 1989  

Koncem junija 1941 je  pokrajino zasedla Wehrmacht. Zasedbene sile hitro zacno z etnicnim cišcenjem . Nacisti prikljucijo Galicijo  Generani vladi zasedene Poljske in zacno na brzino dokoncnega unicenja. 500 tisoc judov to je 12% celotnega prebivalstva od skupno 4 miljonov

Na koncu druge svetovne vojne pade Galicija  pod Sovjetsko zvezo. Med leti 1945 in 1956 imata sovjetska in poljska vlada  dogovor imenovan operacija Visla  560 tisoc prebivalcev Galicije poljskega porekla so preseljeni na Poljsko medtem ko je 600 tisov galicijskih Ukrajincev  prisilno naseljenih v Ukrajini  ali pa so jih namestili na zapušcenih krajih od preseljenih Nemcev. Tekom naslednih desetletij po vojni je Galicija z ukrajinskim prebivalstvom placala visok davek komunizmu:  prisilna sovjetizacija in kolektivizem, kulturni spomeniki so bili redki da so še ostali v stanju kakor so bili pred vojno - redke sinagoge ki jih ni uspelo zravnati z zemljo s strani Nemcev , katoliške, armenske  in uniatske cerkve so se spremenile v zapore, psihicne azile za duševne bolnike ali pa so postale javna skladišca

V 80 letih konec  prejšnjega stoletja Galicija, naspram baltskim deželam, kot one ki so bile pripete Sovjetski zvezi po drugi svetovni vojni - postane center disidence in odcepitvenega gibanja . Kljub temu da v že svobodni in neodvisni Ukrajini, Galicani  kot katoliki in ukrajinofoni še bolj pa pro-evropsko nastrojeni so se znašli v manjšini proti vzhodni Ukrajini, pravoslavni, ruskogovoreci, in pro-ruskega nastrojenja. Ta delitev v deželi je pripeljala do Oranžne revolucije, ki se je zacela v Galiciji leta 2004

Galicija dežela izseljencev in zibelka znanih osebnosti

Galicija je bila od sredine 19 stoletja dežela emigracije. En mali del Galicanov se nahaja danes v Galiciji. Vec kot miljon ukrajinskih Galicanov imenovanih Ruteni so v zacetku prejšnjega stoletja emigrirali v ZDA, Kanado in Zahodno Evropo, ravnotako kakor poljski Galicani ,Chicago  Milwaukee, Philadelphija in New York so postali veliki centri galicijske emigracije. Od 800 tisoc galicijskih Judov pred 1 svetovno vojno 200 do 300 tisoc je bežalo pred pogromi in vojnami v velika zahodna mesta Evrope in ZDA med 1880 do 1914

Zaradi možnosti šolanja v casu avstrijske monarhije in socialne promocije, ki jo je ta sistem omogocil, so  v Galiciji nastala mocna kulturna in intelektualna jedra avstrijske, poljske, ruteno-ukrajinske in judovske populacije. Galicija je laboratorij modernih nacionalnih gibanj vseh štirih jezikovnih podrocij - nemškega,poljskega ukrajinskega in jiddish. Vse kar se je dogajalo v Galiciji kasneje , se smatra obdobje Avstrije najbolj plodno in najbolj demokraticno w  veliko svobode.

Galicija je imela ta privilegij, da se je inteligenca dvignila na socialno in kulturno površje: Gerda Taro, ki postanejo simboli - svetilniki in predstavniki njihove nacionalne kulture: germanofoni Joseph Roth, Martin Buber in Emil-Edwin Reinert, , polonofoni Joseph Wittlin et Bruno Schulz ter Emil Korytko ki je tudi v Ljubljani pokopan , ukrajinofoni  Ivan Franko, Vassyl Stefanyk et Martovitch, k tem pa je treba se dodati pisatelje ki pišejo v hebrejskem jeziku Shmuel Yosef Agnon ou Aharon Appelfeld, zatem opa se v pogovornem jiddish judovskem jeziku Moyshe Leyb Halpern, Melekh Ravitsh et Uri Tsi Grinberg, ne smemo pa pozabiti še celotno šolo jidish pisateljev tako imenovane galicijske šole.

Med te štejemo še nekaj kar precej eksoticnih politikov kot so: (Karl Radek, Isaac Deutscher, ali  Maximilien Rubel), ali pa še germanofonski avtorji ki so bili "ponovno-odkriti"  (zares germansko-prepricani) Karl Emil Franzos in Leopold von Sacher-Masoch, in zatem po prvi vojni mémorialista Soma Morgenstern in Manès Sperber, tako kot poljska romanopisca Andrzej Kusniewicz et Julian Stryjkowski.

Ti Galicani so ponesli v svet ime njihove "male domovine" opevajoc resnicno multikulturnost, verski, kulturni in narodnostni  pluralizem ce to gledamo iz prizme nekoc izgubljene skupnosti. Tako je veliki judovski shtetl, velika posestva poljakov, ali mali otocek nemško govorecih doseljencev ali kolonov v  "ukrajinskem morju" ali ponos ter lepota galicijskih mest kot sta bili Krakow in Lvov ustvarili izgubljeno Arkadijo ali potopljeno Atlantido zaradi bolecin ki so jo nanesle, vojne, komunizem, hitlerjanska zasedba)

Kljub temu da niso pretrpeli grozot kakor njihovi sonarodnjaki, ukrajinski emigranti v Ameriki  gojijo en lep spomin o trpljenjih njihovih sobratov ki so jih pretrpeli pod poljsko, ali sovjetsko okupacijo. Del Galicije - ki je to popolnoma na vzhodu, ki se imenuje Transkarpatija pa je utrpela ogromno in tezko sovjetizacijo ,