Kijevska Rusija   ????   880–1240

 

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/4/4e/Kievan-rus-1015-1113-%28en%29.png/250px-Kievan-rus-1015-1113-%28en%29.png

Kijevska Rusija v 11. stoletju

 

Glavno mesto Novgorod, od 882 - Kijev 

Jeziki             starovzhodnoslovanšcina

Religija          poganstvo,
                     
vzhodna pravoslavna cerkev

Vlada             Kneževina  Veliki kijevski  knez                 Oleg Novgorodski  882–912

Zakonodajno telo  vece

Zgodovina     traja 880 do 1240

Valuta            Kuna, grivna, nogata

Kijevska Rusija ali Staroruska država (starovzhodnoslovansko ??┤?? (Rusi), rusko ??┤?????? ????, ukrajinsko ??┤?????? ????, belorusko ???????? ????, starogrško ???: Ros, latinsko Ruthenia) je bila srednjeveška vzhodnoslovanska država, ki je nastala okoli leta 880 in je obstajala do sredine 13. stoletja. Ustanovili so jo skandinavski trgovci Varjagi, imenovani Rusi. Prestolnica države je bil Kijev, glavno mesto današnje Ukrajine. Kijevska Rusija velja za zibelko treh sodobnih vzhodnoslovanskih narodov: Belorusov, Rusov in Ukrajincev, ceprav hocejo sodobni zgodovinarji vseh treh narodov zgodovino te srednjeveške države pripisati sami sebi.

Kijevska Rusija je doživela svojo zlato dobo med vladanjem Vladimirja Velikega (980–1015) in njegovega sina Jaroslava I. Modrega (1019–1054). Med njunim vladanjem so sprejeli kršcanstvo in prvi vzhodnoslovanski pisani pravni kodeks Ruskaja pravda (Ruska resnica). Prvi vladarji Kijevske Rusije so bili zelo verjetno pripadniki skandinavske vojaške elite, ki je vladala množici slovanskih podložnikov. Skandinavci so se postopoma asimilirali med slovansko prebivalstvo, tako da je tretji znani vladar, Rurikov vnuk Svjatoslav I., že imel slovansko ime.

Bizantinski zgodovinar Mihael Psel je trdil, da so Skandinavci vladali najmanj do sredine 11. stoletja. Moc države je zaradi propadanja Bizantinskega cesarstva zacela usihati. Trgovske poti so presahnile, državo pa so dokoncno unicili Mongoli leta 1240.

Zgodnja zgodovina

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/d/dd/Varangian_routes.png/225px-Varangian_routes.png

Glavne trgovske poti Kijevske Rusije od 8. do 11. stoletja: Volga od Ladoge do Kaspijskega morja in Perzije (rdeca), varjaška trgovska pot iz Uppsale do Ladoge (škrlatna) in naprej do Konstantinopla (modra); ostale trgovske poti so oznacene z oranžno barvo

Po mnenju nekaterih zgodovinarjev so se severna ruska plemena zacela v zgodnjem 9. stoletju združevati v ohlapni Ruski kaganat, ki je nekakšen predhodnik Kijevske Rusije. Najstarejša kronika Kijevske Rusije Zgodovina minulih let (starovzhodnoslovansko: ??????? ??????????? ????), imenovana tudi Nestorjeva kronika, pravi, da je bil Varjag (Viking) z imenom Rurik (ali Rjurik) okrog leta 860 v Novgorodu izvoljen za vladarja vec slovanskih in finskih plemen, potem pa je odšel na jug in razširil svojo oblast do Kijeva, glavnega mesta današnje Ukrajine.

Zgodovina minulih let o tem pravi:

Leto 6367 (859): Varjagi z druge strani morja so pobirali davke od Cudov, Slovanov, Merjanov, Vepsov, Krivicev...

Leto 6370 (852): Varjage so [omenjena plemena] pregnali nazaj cez morje, jim prenehali placevati davke in si zaceli vladati sami. Toda med njimi je vladalo brezzakonje in pleme se je dvignilo proti drugemu plemenu. Nesoglasja so prerasla v vojne, zato so si nazadnje rekli: "Poišcimo kneza, ki nam bo vladal in sodil po naših obicajih". In so odšli cez morje do Varjagov. Ti Varjagi so se imenovali Rusi, tako kot so se nekateri imenovali Švedi, drugi pa Normani, Angli in Goti (Gotlandci). Cudi, Slovani, Merjani, Vepsi in Krivici so Rusom dejali: "Naša dežela je velika in bogata, toda v njej ni reda. Zato pridite in nam vladajte kot knezi". Odzvali so se trije bratje s svojimi sorodniki in s seboj pripeljali vse Ruse.

 

 

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/f/fb/Kievan_Rus_en.jpg/200px-Kievan_Rus_en.jpg

Kijevska Rusija sredi 10. stoletja tik pred Svjatoslavovimi vojnimi pohodi

 

 

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/0/0c/Kievska_rus_11th_century.png/200px-Kievska_rus_11th_century.png

Kijevska Rusija sredi 11. stoletja

 

Varjagi so se najprej naselili v Ladogi, potem pa so se preselili proti jugu v Novgorod in nazadnje v Kijev.

Kijevsko Rusijo je uradno ustanovil knez Oleg Novgorodski okrog leta 880. V naslednjih 35 letih je Oleg podjarmil številna vzhodnoslovanska in finska plemena. Leta 907 je napadel Konstantinopel in leta 911 kot enakopraven partner podpisal trgovsko pogodbo z Bizantinskim cesarstvom. Nova kijevska država je uspevala zaradi obsežnega izvoza krzna, cebeljega voska in medu in zaradi obvladovanja glavnih trgovskih poti v Vzhodni Evropi. Najpomembnejše so bile volška trgovska pot od Baltika do Orienta, dnjeprska trgovska pot od Baltika do Crnega morja in trgovska pot med Hazarji in Germani.

Zaradi proskandinavske naravnanosti Zgodovine minulih let nekateri slovanski zgodovinarji zmanjšujejo vlogo Varjagov v ustanovitvi Kijevske Rusije, ker niso vsa slovanska plemena, na primer Drevljani, takoj na zacetku priznala oblasti Kijeva.

Kijevski vladarji od Svjatoslava I. (vladal 945–972) dalje so imeli slovanska imena, vendar je njihova družina ostala še naprej skandinavska. Svjatoslav I. je dosegel velike vojaške uspehe: leta 965 je porazil Hazarje in dokoncno unicil njihovo cesarstvo, za njimi pa še Volške Bolgare, ki so bili hazarski vazali.

V 9. stoletju so se zacele težave z nomadskimi Pecenegi, ki so vec kot dve stoletji vpadali na ozemlje Kijevske Rusije. Vpadi so obcasno prerasli v prave vojne, kakršna je bila vojna Igorja I. leta 920, vmes pa so bila tudi obdobja zavezništva, na primer leta 943, ko so skupaj napadli Bizantinsko cesarstvo.[op. 1] Leta 968 so Pecenegi napadli in zatem oblegali Kijev.[8] Pecenege je v vojnah proti vzhodnoslovanskim državam vedno odkrito podpiralo Bizantinsko cesarstvo.

Zlata doba Kijeva

Kijevska regija je bila naslednjih dvesto let najpomembnejši del Kijevske Rusije. Mestu in okolici je vladal veliki knez, drugim mestom pa so vladali njegovi sorodniki, ki so mu bili podrejeni in so mu placevali davek. Država je dosegla svoj višek med vladanjem kneza Vladimirja I. (vladal 980-1015) in Jaroslava Modrega (vladal 1019-1054). Oba vladarja sta nadaljevala s širjenjem države, ki ga je pred njima zacel Oleg.

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/7/7f/Ostromir_Gospel_2.jpg/150px-Ostromir_Gospel_2.jpg

Ostromirov evangelij, najstarejši znani ruski rokopis iz leta 1056 ali 1057

Vladimir je prišel na prestol po smrti svojega oceta Jaropolka. Njegov najbolj znan dosežek je kristjanizacija Kijevske Rusije, ki se je zacela leta 988. Ruski letopisi trdijo, da je Vladimir, ko se je odlocil da bo namesto slovanskega poganstva sprejel novo vero, v Evropo poslal nekaj svojih najbolj cenjenih svetovalcev in vojakov. Odposlanci so obiskali kristjane latinskega obreda, Jude in muslimane in nazadnje prišli v Konstantinopel. Islam so zavrnili, med drugim tudi zaradi prepovedi uživanja alkohola, judaizem zaradi njihovega boga, ki je dovolil, da je njegovo izbrano ljudstvo prikrajšano za svojo državo, rimskokatoliško obredje pa se jim je zdelo medlo. V Konstantinoplu so bili tako osupli nad lepoto katedrale Hagija Sofija in bizantinskim obredjem, da so se odlocili zanj. Po vrnitvi v domovino so Vladimirja prepricali, da je vera bizantinskega obredja zanje najboljša izbira. Vladimir je zatem odpotoval v Konstantinopel in se tam porocil s princeso Ano, sestro bizantinskega cesarja Bazilija II.[9]

Vladimirjeva izbira pravoslavnega kršcanstva bi lahko bila tudi odraz njegovih tesnih osebnih vezi s Konstantinoplom, ki je gospodoval nad Crnim morjem in zato tudi nad Dnjeprom, ki je bil najvitalnejša kijevska trgovska pot. Privrženost pravoslavni cerkvi je imela daljnosežne politicne, kulturne in verske posledice. Za potrebe slovanskih vernikov se je zacela iz gršcine prevajati cerkvena literatura, pisana v cirilici. Prevedena literatura je še pospešila širjenje kršcanstva med vzhodnimi Slovani in jih seznanila z osnovami grške filozofije, znanosti in zgodovinopisja brez ucenja grškega jezika. V srednjeveški zahodni in srednji Evropi je bilo stanje povsem drugacno, saj so se morali izobraženci najprej nauciti latinšcine. Vzhodni Slovani so bili neodvisni od rimskih oblasti in nacel latinskega nauka, zato so razvili svojo lastno literaturo in umetnost, ki sta se precej razlikovali od tistih v drugih vzhodnih pravoslavnih državah. Po Veliki shizmi leta 1054 je ruska cerkev nekaj casa vzdrževala stike z Rimom in Konstantinoplom, potem pa se je skupaj z vecino drugih vzhodnih Cerkva prikljucila vzhodnemu pravoslavju.

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/5/53/Chr%C3%A1m_svat%C3%A9_Sofie_%28Kyjev%29.jpg/200px-Chr%C3%A1m_svat%C3%A9_Sofie_%28Kyjev%29.jpg

Katedrala svete Sofije v Kijevu

Leta 1019 je kijevski prestol zasedel Jaroslav Modri, ki se je vse do leta 1036 boril s svojimi brati za oblast nad celotno državo. Podobno kot Vladimir se je trudil za izboljšanje odnosov z ostalo Evropo, predvsem z Bizantinskim cesarstvom. Jaroslavova vnukinja Eufrazija, hcerka njegovega sina Vsevoloda I. Kijevskega, je bila porocena s cesarjem Svetega rimskega cesarstva Henrikom III. Jaroslav je pripravil tudi poroke svoje sestre in treh hcera s kralji Poljske, Francije, Ogrske in Norveške. Razglasil je prvi vzhodnoslovanski zakonik Ruskaja pravda, zgradil katedrali svete Sofije v Kijevu in Novgorodu, podpiral lokalni kler in meništvo in, tako pravijo, osnoval šolski sistem. Jaroslavovi sinovi so razvili slavni kijevski samostan Kijevsko-Pecerska lavra, ki je bil v Kijevski Rusiji nekakšna cerkvena akademija.

V 11. in 12. stoletju so bili kijevski knezi in dvor mešanica skandinavskih in slovanskih elit. Vodilni vojaki in državni uradniki so za svoje usluge od velikih knezov dobivali denar in zemljiške posesti. Kijevska družba je imela zelo malo stanovskih organizacij in svobodnih mest, ki so bila znacilna za zahodnoevropski fevdalizem. Mestni trgovci, umetniki in delavci so lahko uveljavljali svojo politicno voljo v mestnem svetu (vecu), ki so ga sestavljali vsi odrasli moški prebivalci. Na dnu družbene lestvice so bili sužnji. Pomemben družbeni razred so bili kmetje, ki so placevali davke in imeli delovne obveznosti do svojih knezov, tlacanstva, ki je bilo znacilno za Zahodno Evropo, pa v Kijevski Rusiji ni bilo.

Vzpon regionalnih središc

Kijevska Rusija ni bila sposobna vzdrževati položaja mocne in cvetoce države, deloma tudi zaradi združevanja pokrajin pod vodstvom lokalnega plemstva. Z narašcanjem števila prebivalcev so zaceli lokalni interesi prevladovati nad interesi širše skupnosti. Zaceli so se notranji spori in lokalni vladarji so za pomoc pogosto zaprosili tujce, predvsem Polovce, Poljake in Madžare. Od leta 1054 do 1224 je nastalo nic manj kot 64 vecinoma enodnevnih kneževin, za katerih nasledstvo je kandidiralo 293 knezov, njihove zahteve pa so povzrocile 83 državljanskih vojn.

Križarske vojne so povzrocile preusmeritev evropskih trgovskih poti, kar je še pospešilo propadanje Kijevske Rusije. Leta 1204 so križarji v Cetrti križarski vojni osvojili Konstantinopel in izrinili dnjeprsko trgovsko pot na obrobje. Kijevska Rusija je zacela razpadati na množico kneževin in vec regionalnih središc: Cernigov (današnji Cernigiv), Galic, Novgorod, Perejaslav, Polack, Smolensk in Vladimir-Suzdal. Prebivalci teh regionalnih središc so se kasneje razvili v tri nacionalnosti: Ukrajince na jugovzhodu in jugozahodu, Beloruse na severozahodu in Ruse na severu in severovzhodu.

Novgorodska republika

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/3/39/Cathedral_of_St._Sophia%2C_the_Holy_Wisdom_of_God_in_Novgorod%2C_Russia.jpg/200px-Cathedral_of_St._Sophia%2C_the_Holy_Wisdom_of_God_in_Novgorod%2C_Russia.jpg

Katedrala svete Sofije v Novgorodu, sredina 11. stoletja

Novgorodska republika ne severu Kijevske Rusije je uspevala predvsem zaradi obvladovanja trgovskih poti od Volge do Baltiškega morja. S propadanjem Kijevske Rusije se je njena neodvisnost vedno bolj krepila. V Novgorodu je vladala lokalna oligarhija, glavne odlocitve pa je sprejemal mestni svet. Mestni svet je tudi volil novgorodskega kneza, ki je bil obenem tudi poveljnik vojske. Novgorod je v 12. stoletju dobil svojega nadškofa, kar kaže na njegov pomen in politicno neodvisnost. V svojih politicnih in trgovskih dejavnostih je bil kot druge kneževine Kijevske Rusije podoben severnoevropskim mestom iz Hanzeatske lige, uspešne zveze, ki je od 13. do 17. stoletja obvladovala trgovino ob Baltiku.

Severovzhod

Na severozahodu Kijevske Rusije so Slovani kolonizirali ozemlje, na katerem je kasneje nastala Velika moskovska kneževina. Podjarmili so tam živeca finska plemena, ki so se nazadnje zlila z njimi. Najstarejše središce severozahodne regije je bil Rostov, katerega je izpodrinil Suzdal in nato Vladimir, ki je postal prestolnica Vladimiro-Suzdalske kneževine. Zaradi stalnih napadov nomadskih turških plemen na Kijev, se je od tam na severozahod preselilo veliko število prebivalcev. Z upadanjem prebivalstva v južnih pokrajinah se je zato na sever preselilo tudi veliko bojarjev, plemicev in umetnikov, tako da je Vladimiro-Suzdalska kneževina postala glavna sila Kijevske Rusije. Vladimiro-suzdalski knez Andrej Bogoljubski je hotel združiti ruska ozemlja pod svojo oblastjo, zato je leta 1169 napadel in izropal Kijev[10] in na kijevski prestol posadil svojega mlajšega brata, sam pa se je vrnil v Suzdal. Politicna moc se je v drugi polovici 12. stoletja zacela umikati iz Kijeva. Leta 1299, na predvecer mongolskih pohodov proti zahodu, se je prestolnica Kijevske Rusije preselila iz Kijeva v Vladimir, ki je postal tudi versko središce severnih regij.

Jugozahod

Na jugozahodu je kneževina Galic razvila trgovske zveze s sosednjo Poljsko, Madžarsko in Litvo in postala lokalni naslednik Kijevske Rusije. V zgodnjem 13. stoletju je knez Roman Mstislavic obe kneževini združil, osvojil Kijev in se oklical za velikega kneza Kijevske Rusije. Njegov sin Danilo (Danijel) Gališki (vladal 1238-1264) je bil prvi vladar Kijevske Rusije, ki je sprejel krono od rimskega papeža, vendar ni prekinil stikov s Konstantinoplom. V zgodnjem 14. stoletju je konstantinopelski patriarh Vzhodne pravoslavne cerkve podelil vladarjem Gališko-Volinske kneževine položaj metropolita, ker se je kijevski metropola preselila v Vladimir. Kmalu zatem so litovski vladarji zahtevali in dobili položaj metropole za Novagrudok, vendar je že v zgodnjem 15. stoletju novagrudoški metropoli zavladal kijevski "metropol Kijeva, Galica in vseh Rusov".

Gališko-Volinska kneževina se je zatem dolgo, vendar neuspešno, spopadala z Mongoli, nacenjali pa so jo tudi notranji spori in vmešavanje tujcev. Ko je sredi 14. stoletja izumrla Mstislavova veja Rurikove dinastije, je Gališko-Volinska kneževina ugasnila. Galic je zasedla Poljska, Volinijo s Kijevom pa Litva in leta 1321 se je vladanje Rurikov koncalo. Litovski vladarji so nato kneževino preimenovali v Rutenijo.

Vzroki za propadanje in padec

Propad Kijevske Rusije je povzrocil splet vec vzrokov.

Prvi pomembni vzrok je bila že omenjena rast moci regionalnih središc. V kneževini je vladal neobicajen sistem prenosa oblasti, ki se ni prenašala z oceta na sina, pac pa na najstarejšega clana vladajoce dinastije. V vecini primerov je bil to vladarjev najstarejši brat. Takšen sistem je povzrocal stalno sovraštvo in rivalstvo znotraj vladarske družine, ki se je pogosto koncalo z brutalnimi uboji sorodnikov.

Veliko vlogo je imelo tudi upadanje moci Bizantinskega cesarstva, ki je bilo glavni trgovski partner Kijevske Rusije. Trgovska pot od Grkov do Varjagov, po kateri je potovalo blago od Crnega morja, ki je bilo v glavnem v bizantinski posesti, preko Vzhodne Evrope do Baltika, je bila osnova kijevskega bogastva in razcveta. Ko so se v Bizantinskem cesarstvu zaceli nemiri, so dobave blaga postale neredne, dobicki so skopneli in Kijev je izgubil svojo privlacnost. Druge trgovske poti, ki so tudi šle skozi Kijev, so bile gospodarsko mnogo manj pomembne. Druga glavna trgovska pot, ki je potekala po Volgi, je bila prevec dalec proti vzhodu in severu in je zato bolj pripomogla k vzponu Moskve.

Prenos pravoslavnega metropolitskega sedeža iz Kijeva v Vladimir je mocno spodkopala avtoriteto Kijeva, brutalna in tragicna invazija Mongolov pa je pokopala vsako upanje po ponovnem vzponu.

Dedišcina

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/0/02/Russkaya_pravda_razvorot.jpg/150px-Russkaya_pravda_razvorot.jpg

Ruskaja pravda, stran prepisa neznanega prepisovalca iz 13. ali 14. stoletja

Kijevska Rusija je bila v primerjavi z zahodno Evropo redko naseljena, bila pa je najvecja takratna država in tudi kulturno najnaprednejša.[op. 2] Pismenost v Kijevu, Novgorodu in drugih velikih mestih je bila velika. Dokumenti, pisani na brezovi skorji, dokazujejo, da so pisali tudi ljubezenska pisma in celo listke za plonkanje v šoli. Novgorod je imel kanalizacijo in z lesom tlakovane ulice, kar je bilo v tistih casih prava redkost. Zakonik Ruskaja pravda je omejil kaznovanje kriminalnih dejanj vecinoma na izrekanje denarnih kazni. Smrtna kazen se na splošno ni izrekala. Ženske so imele nekaj neodtujljivih pravic, na primer pravico do lastnine in pravico do dedovanja.

Gospodarski razvoj Kijevske Rusije se kaže tudi v številu prebivalcev. V Kijevu je okrog leta 1200 živelo približno 50.000 prebivalcev, v Novgorodu in Cernigovu pa okrog 30.000. Konstantinopel je imel okrog leta 1180 približno 400.000 prebivalcev. Ruski znanstvenik Mihail Tihomirov je izracunal, da je imela Kijevska Rusija tik pred mongolsko invazijo okrog 300 mestnih središc.

Ruriki so bili dinastija z najboljšimi družinskimi zvezami v Evropi in so zato imeli velik vpliv v evropski politiki. Jaroslav I. Modri, cigar maceha je bila iz bizantinske vladarske hiše, je bil porocen z Ingegńrd Olofsdotter, edino zakonsko hcerko švedskega kralja Olafa Sk÷tkonunga, ki je pokristjanil Švedsko. Njegove hcerke so postale kraljice Ogrske, Francije in Norveške, sinovi pa so bili poroceni s hcerkami poljskega kralja, bizantinskega cesarja in celo s papeževo necakinjo. Njegovi vnukinji sta bili nemška cesarica in, po eni od teorij, škotska kraljica. Vnuk je bil porocen z edinko zadnjega anglosaškega kralja Anglije.

 Kijevska Rusija je zapustila bogato dedišcino. Vladarji iz Rurikove dinastije so združili ogromno ozemlje, poseljeno z Vzhodnimi Slovani, v pomembno, ceprav nestabilno državo. Potem, ko je država sprejela vzhodno pravoslavno vero, je prišlo do bizantinsko-slovanske sinteze v kulturi, umetnosti in državni upravi.

Na zahodnem robu države je kot dedišcina Kijevske Rusije še dve stoletji živela Gališko-Volinska kneževina. Njeno ozemlje je skupaj z ozemljem današnje Ukrajine in Belorusije kasneje pripadlo Gediminovicem (litovsko: Gediminaiciu), vladarjem mocne, pretežno slovanizirane Velike litovske kneževine, ki se je naslanjala na rusko kulturno in pravno tradicijo.

Glede na to, da je bilo gospodarsko in kulturno jedro Kijevske Rusije v današnji Ukrajini, jo imajo sodobni zgodovinarji za predhodnico sodobne ukrajinske države, ukrajinski jezik pa za naslednika pogovornega jezika Kijevske Rusije.[25]

Na severovzhodnem robu Kijevske Rusije je njeno izrocilo prevzela Vladimiro-Suzdalska kneževina, ki se je postopoma preusmerila proti Moskvi. Na skrajnem severu sta nastali fevdalni republiki Novgorod in Pskov, ki sta imeli loceni in manj avtokratski razlicici ruske zakonodaje in sta živeli vse do 16. stoletja, ko sta postali del Velike moskovske kneževine.